Zgodba o Balramu, pripadniku nižje indijske kaste, ki začne svojo pot kot betel pljuvajoči in jajca si praskajoči šofer indijskega bogataša in konča kot milijonar, je zapisana v obliki pisma, ki ga junak piše kitajskemu predsedniku, ko ta prihaja na obisk v Indijo. Izjemno sočno besedilo in prepričljivo izrisani liki, brutalna stvarnost indijske revščine in na drugi strani skorumpiranega vladajočega razreda, prefinjen izris »mentalitete kurnika«, zaradi katere služabniki za večno ostajajo služabniki, ter spreten suspenz, ki nakazuje veliko spremembo, zaradi katere bo Balram ušel iz »kurnika«, vlečejo bralca, da hlastno obrača stran za stranjo. Čeprav so opisi celoviti in natančni, ne zaidejo v monotonijo podrobnosti in faktografije. Celotna pripoved se kakor v lijaku vrtinči v vse silovitejši vrtinec, ki bralca nazadnje vsrka v oko orkana. Tja vodijo vse poti: Balramova odločitev, da ne bo končal tako kot njegov oče, izčrpani, umazani rikšar; trma pri iskanju službe, potem ko se izuči za voznika; njegov upor babičinemu siljenju k poroki; ostro opazovanje, v katerem se prepusti, da mesto vstopi vanj, mu razodene svoje kreposti in grehe, svoje bistvo in stranske poti, kako do njega; izolacija, s katero se obda, namesto da bi zapadel vplivu ostalih šoferjev, pritlehnim maniram in enosmernemu razmišljanju njihove druščine; vprašanja, ki si jih zastavlja, vprašanja o pravici, družbeni (ne)enakosti, pranju denarja, nezvestobi, politiki, diplomaciji, medčloveških odnosih tako v višjih kot v nižjih kastah; misel na rušenje nevidne ograje, ki ga ločuje od tega, da bi si ustvaril boljše življenje; tehtanje med ceno, ki jo bo moral plačati (oz. njegova družina), če to ograjo predre, in vrednostjo (ne le denarno), ki jo bo s tem pridobil. Skozi vse te procese Balram naglo odrašča in zori, nenehno odprt za vse tisto, kar bi mu lahko koristilo, in neusmiljeno zaprt pred vsem, kar vodi v duhovno ali materialno pogubo.

Po odločilnem koraku, v katerem umori svojega delodajalca in se polasti denarja, namenjenega za (še eno) podkupnino (še enemu) ministru – kajti tako deluje indijska oblast – Balram učinkovito uporabi vse znanje in izkušnje, ki jih je dobil med svojo šofersko službo. Z Dharamom, mlajšim sorodnikom, ki mu ga je poslala družina, da bi ga uvedel v poklic voznika, zbeži na jug, v Bangalor, da bi se lotil lastne prevozniške obrti. Dopusti, da mesto zadiha skozenj, da mu odkrije svoje skrivnosti, kot je to počel v Delhiju, ko je bil še služabnik. Ko mu kljub temu ne uspe, saj so potrebe mesta po taksistih več kot pokrite, uporabi metodo, ki se je je naučil od Ašoka, svojega gospodarja: podkupi mestno policijo. In uspe. Kljub temu – in čeprav je pravzaprav morilec – pa ohrani kar največjo možno mero poštenja. Posluje pravično, s svojimi zaposlenimi dobro ravna. Fant, ki so ga nekoč poimenovali Beli tiger – bitje, kakršno se rodi v džungli samo enkrat v celi generaciji – ki ljubi poezijo in čigar življenjska filozofija v dveh stavkih je: »Živali naj živijo kot živali; ljudje naj živijo kot ljudje,« ne bo nikoli obžaloval tega, kar je naredil – njegove nočne more so ravno obratne, v njih Ašoka ne ubije in ostane za večno ujet v »kurniku«. Ašokov brat Mungo in njegov oče Štorklja sta verjetno dala pobiti vse njegovo sorodstvo, a s tem se je sprijaznil in po tem, ko je zanje pomolil, tudi pomiril. Kajti on je kot Buda – je namreč tisti, ki se je prebudil, medtem ko vsi drugi še vedno spijo.

Roman nam sporoča, da je v Indiji čas za novo generacijo, za generacijo budnih otrok, ki bodo izpeljali spremembe, brez katerih bodo za vedno, ne glede na ves globalni razvoj in napredek, ostali to, kar so bili pred stoletji: pripadniki nižje kaste.

Zaključek: Knjigo priporočam vsem, ki radi berete, saj je dovolj lahkotna in napeta, da vleče k branju, hkrati pa nam subtilno razkriva znane in manj znane labirinte človeške duše in družbe, v katerih se slej ko prej lahko znajde vsak od nas.

OCENA: 10/10