Na slepo izbran film relativno neznanega avtorja na ljubljanskem filmskem festivalu je tvegano početje. Bi mi moral opis v brošuri Liffa »Sodobna menonitska družina se sredi veličastnih širjav severne Mehike spopade z zakonsko nezvestobo« dati namig, da gre za mojstrovino ali za past, ki bi utegnila škodljivo vplivati na mojo igro na večerni tekmi malega nogometa.

Veristično in z dolgimi statičnimi kadri prikazovane vsakdanje rutinske opravke bogaboječega kmeta iz asketske menonitske skupnosti nekje na podeželju Mehike nekatere liffofile spravi skorajda v delirij, sam pa sem molzenje krav, redke starinske nemške besede in desetminuten close-up kombajna, ki vztrajno melje koruzna stebla, izkoristil za kratek dremež. Sprva sem poskusil z zehanjem loviti kisik, premakniti telo v manj udoben položaj, a oči so se zapirale že med molitvijo in zajtrkom šestčlanske družine. Bog mi je priča, da se nisem takoj vdal. Vendarle se lahko pohvalim, da me je malodušje med Karhozatom madžarskega režiserja Bele Tarra prijelo samo enkrat, in da sem v kinu zaspal le pred dvema ali tremi leti, ko je prav tako na Liffu nek korejski režiser moril z melanholičnim tavanjem protagonista skozi mesto. Če se ne motim, sem takrat v dvorani zaslišal smrčanje gledalca pred mano.

Nič ni pomagalo. Glava mi je že večkrat omahnila in skorajda bi se začel sliniti, kot med blagodejnim popoldanskim spancem, ko je mehiški režiser Carlos Reygadas glavnega junaka Johana spravil v neprijetno ljubezensko-seksualno zagato, ki je bila v konfliktu z njegovo vero. Vse kliče k tragičnemu zaključku, po drugi strani pa je že vse vnaprej določeno, kot pove Johanov oče, lokalni pridigar.

Reygadasevo "mučenje" gledalca s počasnim tempom ima v celoti smisel. Ujame ritem skupnosti menonitov, ki so do skrajnosti metodični. Skrbno in skromno so urejena tudi njihova stanovanja in okolica, njihovi obrazi pa pričajo, da so preferenčne poroke znotraj "plemena". Toda tudi njim kdaj popustijo živci. Med čakanjem na sladoled ali po prešuštvu.

Ocena: 5/10