Nov slovenski televizijski film z  naslovom Vampir z Gorjancev je delo scenarista, režiserja in veterana slovenskega filma, Vincieja Vogua Anžlovarja. Film je bil posnet po kultnem knjižnem delu Mateta Dolenca iz leta 1979, ki nosi isto ime kot film.

V filmu smo postavljeni v svet mračnih gorjanskih gozdov, v katerih se rojevajo bajke in povesti in kjer živijo čudaki in vampirji. V svet, kjer vsakdanjost ni takšna, kot se kaže in kjer človek več ne obvlada svojega prostora in časa. Jasno pa se splete tudi ljubezenska zgodba med Romanom in lepo Lenoro. Vendar je vse to dovolj za kvaliteten film?

Ocenjevanje filma, narejenega po knjigi, se prepogosto izteče v stokanje o povprečnosti gibljive slike v primerjavi s pisano besedo. Ker nisem prebral romana Mateta Dolenca Vampir z Gorjancev, sem bil lahko brez predsodkov (spet) osupel nad dolgočasno praznostjo novega, drugega v 21. stoletju, filmskega izdelka Vinčija Vogua Anžlovarja.

Glavna junaka blodita po gozdovih in oštarijah, Roman (Sebastian Cavazza) v vlogi razmišljujočega zaljubljenca malce bolj aktivno išče ključ do skrivnostnih umorov, medtem ko naj bi njegov pajdaš Rodin (Gregor Luštek) z veseljačenjem in ameriško kletvico "God damn" poskrbel, da bi se gledalec kdaj nasmehnil.

In ko bi pričakovali v filmu nekaj akcije in krvi, kot se spodobi za vampirske filme, nastopijo duhamorni monologi in dialogi, statična kvazifilozofska rezoniranja vaškega intelektualca (Jonas Žnidaršič) in moralna pridiga neortodoksnega duhovnika. Kdor hoče nage vampirske bejbe, naj raje pogleda Vampiros lesbos Jesusa Franca.

Konec filma, pobeg iz graščine oziroma domovanja klepetavega gorjanskega Drakule Kartenwalda (Vlado Novak), pa je tako aboten, da bi se nad njim navdušila ekipa iz Mystery Science Theater 3000 ali pa sam legendarni Ed Wood.

Ocena: 1.5/10 - Vincijevska umetnost