"Radi bi še veliko bolj odzvanjali kot že"

Poleg tega, da je Makuc glavni in odgovorni urednik Odsevanj, je začetnik gimnazijskega kulturnega društva poimenovanega Spunk, ki je v zadnjem desetletju prerastlo skorajda v kulturniško gibanje in kjer so ga, tako nekdanja Spunkovka, njegovi varovanci spoznali v pravi luči. »Včasih se mi je zazdelo, da ima več energije kot mi vsi skupaj.« V šolskih klopeh pa jo je znal nemirnim učencem baje zagosti s kakšnim nenavadnim ukrepom, kot je na primer kazensko sedenje pred umivalnikom, kjer so lahko v miru razmislili o stvareh, ki so jih ušpičili. »Mislim, da je bil večini fajn profesor. No sej je mel tut kake fore, ampak na splošno ga lah pohvališ kot profesorja. Pr spunku je blo pa itak fajn,« pove njegova bivša učenka (ki precej rada govori).

S poučevanjem ste začeli na Centru srednjih šol. Katerega leta je bilo to?

Mislim, da leta 1976, čeprav sem po pol leta šel v vojsko, tako da sem čisto zares in na polno začel leta 1977. Zgodilo pa se je res na kar ekspresen način - šel sem vprašat, če imajo kakšno delo, in kot naročeno se je odprlo mesto. Danes tega in na takšen način ni več.

Ne, zdi se, da je tega veliko manj ...

Sem šel v sredo vprašat, v četrtek sem moral biti zjutraj ob sedmih že v razredu in to je bila moja prva učna ura v življenju nasploh. Danes, ko vidim, skozi kakšne zapletene poti gredo mladi, kaj vse je treba narediti, da se dokoplješ šele do možnosti za biti v igri, kako je s pripravništvom, strokovnimi izpiti in še s čim ... lahko samo ugotovim, da so bili takrat, kar se tega tiče, dosti prijaznejši časi. Lažje se je dihalo, zagotovo.

Skratka, to je bilo leto '76 in očitno sem ostal »zastrupljen« do leta 2009.

Kaj pa vas je sploh pritegnilo, ste šli v učiteljske vode čisto slučajno ali ste se v to nameravali usmeriti že med študijem? Doštudirali ste, kolikor vem, primerjalno književnost in slovenščino?

Da, oboje. Pod A slovenščino, oziroma takrat še slovenski jezik s književnostjo, pod B pa tudi primerjalno književnost. Mikalo me je še kaj drugega, tudi publicistika na primer. Ko se je v mestu slučajno odprla možnost, sem hotel do vojske zaslužiti kakšen takratni dinar. V šolo sem se vrnil – iz čisto praktičnih razlogov. Nobenih izbranih in visokoletečih vzgojno-izobraževalnih ciljev nisem imel.

A me je pedagoško delo mikalo, to moram reči. Zdel se mi je izziv biti in delati z mladimi, kar je zagotovo boljše kot pa biti v kakšni drugi službi, ne vem, na primer zdravniški. Tudi tam imajo svoje visoke trenutke, ko pomagajo in vrnejo zdravje, a biti ves čas med bolnimi ... Zdi se mi, da je vendarle veliko drugače biti in delati z mladimi, in moram reči, da imam z njimi dobre izkušnje.

Prav to temo sem hotel načeti; kakšen je sploh odnos dijakov do slovenskega jezika? Ponavadi slišimo predvsem pritoževanje ...

Če bi se pogovarjala o slovenskem jeziku kot o strukturi, kot o tem, koliko dijaki obvladajo slovenski jezik v smislu pravopisa ali skladnje, besednega bogastva in še česa, bi moral reči, da so stvari najbrž za večino že od nekdaj enake. Slovenščina je očitno tudi za najbolj zveste uporabnike težek jezik. Vsi imamo ali pa imajo težave z materinščino in povsem normalno je, da jih imajo tudi ljudje pri petnajstih.

Drugače pa moram reči, in to se bo morda slišalo grdo, da vidim pravzaprav svoje dijake razplastene na tiste, ki jezik zelo dobro obvladajo in ki bodo z njim dobro shajali v življenju ter z njim najbrž marsikaj postorili, in pa tiste, ki jim bo materinščina vse življenje cokla in bodo to muko vlekli za sabo. Razen, če bodo v poslih imeli takšne tajnice, ki bodo na tem področju sposobnejše od njih in bodo za njimi popravljale napake. A to za šefa najbrž ni dobro, slišim pa, da prav takšna situacija sploh ni tako redka.

Da bi bil vzhičen nad jezikovnim znanjem svojih dijakov, tega ne morem reči. Lahko pa ugotovim, da je med njimi nekaj imenitnih govorcev, zelo dobrih piscev, takšnih, ki bodo lahko že z maturo brez velikih skrbi vkorakali v življenje pismeni in jim ne bo potrebno priložiti posebej veliko, da bi se konstituirali tudi v tem smislu.

Je morda sodelovanje v SPUNK-u takšna stvar, ki bi jih lahko pritegnila, da bi se bolj zanimali za slovenščino oziroma kulturo v širšem smislu?

Jaz sem prepričan, da gre pri Spunku ravno za to. Spunk je pravzaprav tisto, kar mladi v šoli najbolj pogrešajo. Zdaj bi moral zgodbo postaviti malo bolj nazaj, namreč, kaj najbolj pogrešajo. Praktičnih potrditev svojega teoretičnega znanja. Pri večini predmetov se neprestano samo nalaga informacije ... Saj je tudi pri slovenščini tako. Vsi vemo, kako to izgleda. Pri literaturi se začenja vedenje z nekim pozitivizmom, čeprav sam še vedno vztrajam, da se brez vstopne faktografije ne moreš shajati, nimaš na čem graditi. Ne moreš stopiti iz praznega prostora v polno življenje in se mu holistično začuditi, kako imenitno je.

Spunk jim daje to možnost, da preizkušajo sebe, svoje govorne sposobnosti, svoje zmožnosti obvladovanja neke mase ljudi, prepričevanja in manipulacije, če greva čisto do skrajnih meja. Nastop jim je prvi in dober dokaz, kje s svojim jezikom, z njegovo uporabo in funkcijo so. Moram reči, da še raje kot v razredu delam z njimi v Spunku. Treba je vedeti, da v razredu velikokrat ni nobene pravljice ... Ko se prešteva točke, se ne dremlje, še manj sanja.

Zmeraj obstajajo, in na nek način morajo obstajati, tudi formalna pravila ...

Seveda, ker drugače nikamor ne bi zlezli. Niti po lestvici učnega programa niti ciljev, ki si jih zastaviš. Ta cesta je velikokrat, bog pomagaj, tortura, ki pa, vsaj nadejam se tega, pelje in teži k nekemu »višjemu cilju«. Čeprav dijak tega nikoli ne vidi in mu je edini cilj v tem obdobju življenja pretentati učitelja ... kako prestopiti čez neko oviro s čim manjšo muko, kar je povsem normalno. Sem bil sam enak svojim dijakom. Kot dijak nisem briljiral, daleč od tega, razen v določenih trenutkih, ko se ti odprejo neke stvari.

Miselni preskoki?

Recimo. Ko narediš kaj takšnega, da se sam nad sabo začudiš. V glavnem pa, da bi bil sam brilijantnen odličnjak, ne, kje pa, bil sem daleč od tega. Jih imamo pa, odličnjakov, začuda veliko na naši gimnaziji. Ne upam si ugotavljati, ali so tako sposobni ali je morda program manj zahteven.

Pa sicer težko pridobite dijake, da sodelujejo Spunku, jim je to v veselje?

Ne, ne, pogosto je bilo tako, da so me sami prišli spraševat, če lahko, dokler ne bo kaj drugega, nosijo kovčke ali postorijo kaj v zaodrju ... Nikogar nikoli ni bil problem najti, ne tehnične ekipe ne tistega pogona, ki je zadaj, ne tistih, ki živijo na odru. Zdi se mi, da šele sčasoma ugotoviš, kako sodeluješ z mladimi s pisanim in bogatim znanjem. Od spretnih izdelovalcev scene do tehnične ekipe, ki mora biti v teatru odličen pogon, kajti če je ni, potem je vse skupaj hitro katastrofa. Danes se občinstvo nerodnostim, šlamparijam ali pa nevednosti nič več ne prizanesljivo nasmiha. Ne odpušča. Če se stvari zalomijo, je polomijada popolna. In gledalci, poslušalci to vedo, zakaj o stvareh so praviloma poučeni od drugod (televizija, profesionalno gledališče, koncerti …).

Kako ste sploh začeli s Spunkom? Se je to začelo takoj po tem, ko ste prišli na gimnazijo?

Moram reči, da sem teater na Šolskem centru peljal že prej. Ko se je začel spunkovski pogon, smo imeli za sabo že kar nekaj odrske zgodovine, le da se o tistem morebiti ni govorilo toliko, kot se govori o Spunku. Mogoče sam nisem znal dovolj dobro spromovirati stvari; če ne narediš ničesar za odmevnost, potem pač ostanejo stvari v nekih zaprtih krogih. Je pa res, da smo s Spunkom dosegli velike rezultate, da smo se sprehodili kar po celi Sloveniji. Imeli smo ne vem koliko nastopov v Cankarjevem domu, gostovali smo od Pirana pa do Maribora in po številnih ostalih krajih po Sloveniji ... Je pa to najbrž tudi odraz drugačnega načina dela. Smo pa tudi prej igrali dobre stvari, recimo Žmavčevo Podstrešje, ali pa se šli politično angažirani teater, recimo Messnerjev Pogovor. Marsikaj smo že delali, s Spunkom pa smo zadeve, pogojno rečeno, uspeli institucionalizirati. In profesionalizirati - pa ne v materialnem posledičnem smislu, pač pa strokovnem.

Kako se je potem zadeva tako razvejala?

Lani, ko sem pripravljal poročilo, smo imeli dejavnost razvejano že na osemnajst različnih področij. Malo smo sami zastavljali in poganjali, nekaj so dijaki priložili … Kar zgodilo se je – marsikaj tako naglo, da smo za nazaj brskali po spominu, ko smo hoteli dogodeno oteti pozabi.

Vse koordinirate vi?

Ne, zdaj so začele stvari teči same od sebe oz. v domeni drugih. Osebno se skušam čim bolj umakniti. Gre za vrsto aktivnosti, ki jih ne obvladam in tam je treba z rokami stran. Tako je scenografija praviloma v rokah akademskega slikarja Petra Hergolda, »hišni« skladatelj je Franc Vezela, o fotografiji zastavlja predavanja Tomo Jeseničnik, ples vodi Mateja Rožič, ki prihaja iz velenjskega Studia N Nine Krenker Mavec, pevski zbor pevovodkinja Almira Rogina, tehnični pogon je v domeni Vojka Šušteršiča, za spunkovci je kup izobraževanj in delavnic, ki so jih vodili domači in tuji strokovnjaki visoke vrednosti itd. itn. Med pomembne dejavnosti štejem tudi zaslužena počitniška lenarjenja – tam se za kulturo in nje vrednost ter za medčloveške odnose naredi enako veliko in pomembno kot na trdo zastavljenih vajah.

Osebno bi rad ostal samo v Talijinem hramu, kakor mi rečemo, torej samo v gledališki dejavnosti.

Kaj pa bi označili za vrhunec Spunka, mogoče Spunkiado?

Ja, to smo naredili doslej dvakrat. Prvo po spunkovskih desetih letih delovanja. Pravzaprav so nas v to prislile razmere; da smo v nekem odprtem prostoru v treh dneh zapored – kolikor je trajala prva Spunkiada, drugo smo nato zožili na en dan – pokazali vse tiste dejavnosti, s katerimi se ubadamo med letom.

Imate še kaj podobnega v planu?

Mi imamo Spunkiado namen organizirati vsako leto, da bi redno javno izpostavili in predstavili svojo dejavnost. Zbrano na kupu – na vsakoletnem zletu. Drugače pa v tem teatrskem smislu Spunk pokriva Urško, festival mlade slovenske literature, ki je tradicionalno srečanje pesnikov in pisateljev v Slovenj Gradcu. Delamo z novim, odličnim bendom Franc & Roses, mislim da je to že šesti zapovrstjo, pripravljajo novo zgoščenko, za sabo pa imamo že tri ...

To je ena od »vej«, ki jih imate v okviru Spunka?

Predlani je v Cankarjevem domu projekt Pesmi na sledi, ki je bil gledališko-glasbeni, proglašen za najboljšo slovensko srednješolsko postavitev v letu 2007. Gre za uglasbeno poezijo literature, ki jo obravnavamo v šoli, in so jo vokalno-instrumentalno oživili ter posneli naši Spunkovci. Mislim, da bomo ta met težko presegli, podobno kot kakšno gledališko predstavo, za katero smo bili posebej nagrajeni. V Cankarjevem domu je Ana Javornik v predstavi Neznana Ljuba Puba (Prenner) dobila priznanje za največji igralski met na tem srečanju. Nekateri gredo v smeri spunkovske zastrupljenosti naprej, na primer Andrej Jus, bivši spunkovec, ki ga je teater posrkal v svojo prazno odrsko črno luknjo.

On je sodeloval pri Spunku tudi kasneje ...

Začel je tukaj, bil je igralec. Moram reči, da sem glede gledališča samouk, toda teater imam neskončno rad. Vidim kar nekaj gledaliških predstav, marsikaj sem se tako tudi naučil, nimam pa gledališke formalne izobrazbe. Sodelovanje z Andrejem, ko je v Spunku vodil gledališke šole, dokler je še imel čas, je bilo zelo produktivno. Zame in dijake. Jaz sem videl, kako malo znam, on pa mi je na svoj način sčaral bodoče ljubiteljske igralce, da mi je bilo lažje in je bil naš izplen večji in boljši, kot bi bil sicer.

Obrniva se na kratko še k Odsevanjem, kjer ste glavni in odgovorni urednik. Od katerega leta že?

Zdaj ste me pa našli. Ne vem. Pri Odsevanjih sem sicer v uredniškem odboru od prve številke, od leta 1979, ko je revija začela izhajati. Letos imamo tridesetletnico in že postavljamo oziroma sestavljamo jubilejno številko, ki naj bi izšla v aprilu. Koliko časa točno pa sem sedaj urednik po Blažu Prapotniku? ... Mogoče kakšna tri leta.

Kako pa bi umestili Odsevanja v Koroški prostor ali mogoče še malce širše?

Mi bi radi v Koroškem prostoru še veliko bolj odzvanjali kot že. Zelo radi bi še bolj odprli Odsevanja mladim. Moram reči, da kar se tiče te naveze z mladimi, nismo najbolj srečnih rok. Ne znam odgovoriti, zakaj ne, mogoče je kaj narobe z uredniško politiko ...

(smeh)

Ja, zelo možno. Urednik mora imeti energijo, s katero pridobi tiste sodelavce, za katere hoče, da bi jih našel, da bi jih videl in bi se videli v reviji. Da postane tudi njihova. Smo že poizkušali na različne načine, ampak moram reči, da se zaenkrat poskusi niso posebej obnesli. Se pa vključujejo tisti mladi, ki pišejo literaturo ...

Opazil sem, da mladi objavljajo predvsem poezijo, manjkrat pa strokovne tekste ...

Da, vendar prispevajo komaj kaj tekstov, kot da jih ta zvrst ne bi posebej vznemirjala. Sicer pa je toliko stvari odprtih v Slovenj Gradcu in na Koroškem, o čemer bi veljalo kaj zapisati, zdaj ne govorim več o poeziji, pa mladi v Odsevanjih očitno ne vidijo pravega mesta, prave priložnosti za to. Hočejo pa Odsevanja, zato tudi takšno ime, odsevati ta prostor. In kdo ga lahko bolje kot novopristopniki? Ne samo kritično, pač pa pokazati na stvari, ki jih je vredno zabeležiti in jim dati trajnost drugačne teže, kot jo da na primer časopis. Saj oba veva ...

... pri časopisu gre za drugačno stvar.

Seveda. Torej tiste zadeve, ki naj bi ostale trajnejše ali pa imajo vse možnosti in pravice, da bi ostale dalj časa v zavesti.

Torej v funkciji zgodovinskega spomina, za katerega se zdi, da se prevečkrat izgublja.

Ja, res je. Zato v Odsevanjih tudi žanrsko kar pisano odpiramo stvari.

Zdi se, da so Odsevanja lahko usmerjena krepko preko koroških meja.

Mi bi radi, da bi sijala čez Koroško, tematsko (kar pa za literaturo seveda ne more veljati) pa bi bila vezana na Koroško. Zato tudi nimamo trdnih vsebinskih meja. Odsevanja niso le literarna revija, tudi ne edicija, ki bi pokrivala samo eno disciplino. Najbrž na Koroškem tudi nimamo takšnega intelektualnega potenciala, ki bi lahko revialno in redno pokrival na primer znanstveni ali kakšen drug snovni sklop.

Vendarle gre za geografsko zelo zamejen prostor.

Da, saj nas je samo 70 tisoč. Kje pa bi lahko iz takšnega števila izkopali toliko izjemne pameti ... Mislim, da ne bi mogli pokrivati čisto strokovne revije, tudi literarne ne. Prepričan sem, da prav široka usmerjenost drži revijo pokonci, kajti takoj ko je strokovno zamejena, se ji zelo zoži tudi krog uporabnikov oziroma bralcev. Nova revija, kjer je posejan slovenski intelektualni cvetober, ima naklado devetsto izvodov, Sodobnost 600, Literatura 550. Pravzaprav z Odsevanji in 350 izvodi naklade nismo ravno za na smetišče. Praviloma izvodi ne ostajajo v skladišču.

Povejte mi še kaj o Šolniškem kruhu, zadnji knjigi, ki ste jo napisali. Kaj za vas sploh pomeni pisateljevanje ob toliko projektih, pri katerih sodelujete?

Zame je literarno ustvarjanje najbolj imenitno početje, ki si ga človek lahko privošči. Nisem napisal veliko, za mano so le štiri leposlovne knjige. Zadnji dve sta izšli pri Cankarjevi založbi: Oči, zbirka novel, ki je izšla 2001, in pa lani Šolniški kruh. Prvi pri Vorancu in kasneje Cerdonisu. Šolniški kruh je seveda metafora, ki nima s socialnimi temami nobenega opravka. Hotel sem spregovoriti o čisto drugih stvareh, kot pa je neko golo in dolgočasno šolsko okolje; o vsem, kar se skriva za to metaforo, prispodobo tudi ponotranjenja, za vse tiste stvari, s katerimi se v šoli srečaš in ob katerih ugotavljaš, kako je to početje občutljivo in odgovorno, kako si pogosto učitelj nebogljen pred mladimi, ki bi jim moral biti v trdno oporo. Mladi imajo pravzaprav resne, odrasle težave, s katerimi se morajo dnevno soočati.

Z Andrejem Makucem sva spregovorila še o mnogih drugih stvareh. Na primer o možnostih izstopa iz mainstreamovske kulture in kako gledališče tam nima kaj početi. Pa o možnostih ljubiteljskega gledališča proti profesionalnemu. O prostoru, ki naj ga imajo dijaki pri lastnem ustvarjanju iger. Pa o tem, kako ustvarja nove svetove preko literature, ter o vplivu in spremembah, ki jih je prinesla televizija, ki so jo pri njem doma dobili šele pred kratkim ... O njegovi ljubezni do filma.

... Vse te teme pa bodo dobile prostor še v kakšnem drugem intervjuju, ta se je tudi zaradi analognega snemalnika, ki ni oznanil konca traku, končal v sproščenem pomenkovanju, ki je na koncu ostalo »zapisano« le med nama.