Glede na to, da ste bili uspešen nogometaš, me zanima, zakaj tudi sami ne igrate v Črni in hkrati opravljate trenersko in igralsko funkcijo? Kakšne cilje imate v trenerskem poslu? Se želite preizkusiti tudi v tujini?

Moj pogled na nogomet to možnost izključuje. Ali si trener ali pa igralec. Enostavno si ne predstavljam kvalitetnega, resnega treninga, če trener trenira zraven ekipe. To se pojavlja predvsem v amaterskih moštvih v nižjih ligah, pri nekem neresnem delu. Upam, da smo mi dovolj resna ekipa. Predstavljajte si, da bi sedaj Milanič zaigral v zadnji vrsti Maribora, ko imajo težave. To zagotovo ni rešitev.

Ne izključujem pa možnosti, če pride do deficita v igralskem kadru zaradi takšnih in drugačnih težav - kar se je nam že dogajalo -, da bi odigral kakšno tekmo, vendar res kot zadnjo možnost, ki je prej izjema kot pravilo.

Moji cilji so trenutno povezani z NK Peco, seveda pa si v bodoče želim trenirati tudi na višjem nivoju, vendar pa se mi ne mudi. Enako velja za tujino, kjer je zaradi bližine aktualna le Avstrija. Možnosti se vseskozi odpirajo, zanimanje obstaja, vendar kot sem dejal, trenutno sem pri NK Peci in poskušam delati po najboljših močeh.

Kako ocenjujete stanje koroškega nogometa? Katera ekipa je najboljša? Kam sodi NK Peca?

Glede na to, da smo še nekaj let nazaj imeli dva prvoligaša, stanje zagotovo ni dobro. Mislim celo, da smo dosegli najnižjo točko in da gre lahko pot koroškega nogometa samo še navzgor. Zagotovo čim prej potrebujemo ekipo, ki bo igrala v drugi ligi, kajti ljudje si želijo gledati kvaliteten, dober nogomet na višjem nivoju. To se kaže predvsem pri obiskih nogometnih tekem Rudarja iz Velenja, kjer so Korošci kar v velikem številu obiskovalci teh tekem.

Glede kvalitete ekip pa mislim, da sam nivo tekmovanja pove največ: najboljšo ekipo imajo v Dravogradu, sledi NK Peca,  Korotan, Slovenj Gradec...

Zakaj na Koroškem nimamo več prvoligaša? Kaj je šlo narobe? Ga bomo še kdaj imeli?  

To je lep primer tega, da se profesionalnega kluba ne da voditi volontersko, na podlagi navdušenja, evforije, ki je takrat vladala na Koroškem. Mislim, da smo z rezultati v marsičem prehitevali organizacijo v klubih. Vse preveč je bilo ljudi v upravnih odborih, ki so bili zraven samo zato, ker so iskali neke svoje interese. Premalo je bilo tistih ali pa jih sploh ni bilo, ki bi imeli izkušnje iz nogometa. Posledično so se v odločilnih trenutkih vlekle napačne poteze - zaključek zgodbe poznamo. Vendar pa je vseeno potrebno priznati, da so ti ljudje tudi z volonterskim delom omogočili igranje klubov v prvi ligi.

Tu je predvsem Korotan zamudil lepo priložnost, da za dalj časa ostane stabilen prvoligaš, kajti vse možnosti za to so bile dane.

Osnovni pogoj, da bi zopet imeli prvoligaša, je zagotovo načrtno delo, tako ljudi v upravnem odboru, ki bi znali pritegniti kapital, kot tudi strokovno delo z mladimi igralci. Mislim, da bi Koroška lahko imela prvoligaša, od tega pa bi imeli koristi tudi vsi ostali klubi. Pustimo se presenetiti... 

Kako ocenjujete stanje slovenskega nogometa in reprezentance?

Najbolj pomembno se mi zdi, da je končno zopet prišlo do miselnega preskoka tako v reprezentanci, kakor tudi okoli nje. Da si igralci zopet želijo zmagovati, da s ponosom nosijo dres državne reprezentance, da zaupajo v svoje sposobnosti, da verjamejo v zmago tudi proti na papirju močnejšemu nasprotniku. To je najbolj pomembno. Poleg tega so bili reprezentantje na tekmi proti Hrvaški deležni fantastične podpore v mariborskem Ljudskem vrtu in to mora biti signal, da se zopet začne pisati nova nogometna pravljica.

Ponosni pa smo lahko, da imamo tudi Korošci dva nogometaša v izbrani vrstii. To mora biti spodbuda vsem mlajšim igralcem.