Tomo Jeseničnik, fotograf, avtor knjige Slovenija v presežnikih

Odlična fotomonografija Slovenija v presežnikih je največji dosedanji, a prav gotovo ne zadnji presežnik 44- letnega uveljavljenega fotografa iz Koroške Toma Jeseničnika. Potem ko je knjiga na slovenskem tržišču v pol leta že skoraj pošla, si bo s prevodoma v angleščino in nemščino v prihodnjem letu gotovo utrla pot v širši evropski, nemara tudi svetovni prostor. Avtor, ki odstira nova obzorja, tudi dolgoletni Večerov sodelavec, kljub knjižni uspešnici prvenstveno ostaja kritičen do lastnega dela, saj samokritiko obravnava kot predpogoj nadaljnjega razvoja. Večen raziskovalec, ki se ne ustraši izzivov, in ki kot svobodni fotograf uspešno krmari med lastnimi fotografskimi vzgibi in nujnim delom po naročilu, s katerim se preživlja.

Kako ste presežnike vtkali v vsakdan, kako jih dojemate danes, ko vaša fotomonografija kroži med ljudmi, za razliko od časa njihovega nastajanja?

Zdaj me spremlja knjiga, ki je praktično razprodana in tik pred ponatisom. Dobivam različne odzive in zato šele zdaj razumevam, kako dobra ideja se mi je porodila. Ideja, ki sem jo načrtno razvil na osnovi svojega dolgoletnega dela, ko je bilo v najrazličnejših publikacijah vsako leto objavljenih okoli pet tisoč mojih fotografij. Prav zato je napočil čas za popolnoma samostojno delo. To je bil notranji vzgib in z izidom knjige se mi je z duše in srca odvalil kamen. Kličejo me ljudje iz vse Slovenije in se mi zahvaljujejo, na primer gospa z Jesenic, ki je sebe in vnukinjo prepoznala na naslovnici, in iz vseh drugih koncev. Zdaj s presežniki gotovo dobivam drugo razsežnost poslanstva knjige.

Odzivi pričajo, koliko zgodb ste zajeli, še zdaleč ne le presežnike v naravi, okolju.

Gotovo. Na seznamu imam sicer še 50 presežnikov, s tem tudi zgodb ljudi, tako da bi jih bilo dovolj za nadaljevanje. A drugi del bi bil zame prehud zalogaj, poleg tega bi težko našel še sto enakovrednih presežnikov. Vsako nadaljevanje je iz izkušenj praviloma slabše od prvega dela, to zlato pravilo je znano tudi iz filmske produkcije. Zgodbe ljudi, ki so vtkane v knjigo ali tiste, ki jih v knjigi ni, ker zanje ni bilo dovolj prostora, bi lahko bile snov za novo knjigo. Podobno bi lahko obdelal na primer sto zgodb anonimnih slovenskih ljudi, verjetno pa bi moral najti rdečo nit, ki bi jih povezovale v skupno celoto.

Če se nekdo loti knjižnega zalogaja, kakršen je vaš, mora biti ne le kot zaljubljen lovec v legendi o Zlatorogu, marveč prebrisan kot Kekec, hudomušen kot Perkmandelc, trmast kot Vodni mož, zagrizen kot plenilski Turki – primerjave, ki ste jih že uporabili, so povezane tudi z vsebino knjige. Ponazorijo pa tudi potrebno energijo, ambicioznost za delo.

Ambicioznosti niti ni bilo. Če bi bil dovolj ambiciozen, bi se takšne knjige lotil pred petimi leti ali bi se je celo že takrat moral. V prvi vrsti mi je šlo za to, da si dokažem, da sem kaj takšnega zmožen narediti in da si to tudi zaslužim. Izkazalo se je, da je ideja dovolj zanimiva, da so jo pograbili. Samo na Koroškem – in to bi rad izpostavil in se zahvalil – je bilo od štiri tisočih izvodov prodanih preko petsto knjig. To je pomembno tudi zato, ker gre za knjigo višjega cenovnega razreda. Dva meseca zapored je bila med petimi najbolj prodajanimi knjigami Mladinske knjige v Sloveniji, pred njo pa so bile edicije nižje cenovnega ranga. Sem resnično počaščen in presenečen in se mi tudi v tem smislu odpira druga dimenzija. Če sem se knjige prej že nasitil in sem komaj čakal izid in bi verjetno, če ne bi bilo spodbude urednice Andreje Peček, že prej obupal, zdaj predvsem spoznavam pravilnost odločitve. Knjiga ostane, kot sem zapisal, in verjamem, da bo res ostala. Skoraj gotovo pa se takega projekta ne bom več lotil – statistični podatki o tem, koliko kilometrov in posnetkov je bilo potrebnih zanjo, so verjetno za bralce impresivni, a vseeno ne morejo razkriti vseh doživetij, ki so me spremljala.

Tudi v vsebinskem, ne le v fotografskem smislu je bilo opisati slovenske presežnike zahtevno.

Eden izmed vzgibov je bil tudi, da mi je bilo veliko presežnikov popolnoma neznanih. Vodila me je raziskovalna žilica, ne le v fotografskem, tudi v vsebinskem smislu. Vedel sem za nekatere kraje, a v njih še nisem bil. Zgodbe ljudi pa so se me bolj ali manj dotaknile. Veliko je tudi tragičnih, kot na primer zgodovina vasice Družmirje, ki je potopljena, ali usoda najbolj skrajnih točk, na primer Robidišča. Ali turoben Kot pri Damlju, najjužnejše naselje, kjer sem šele ob tretjem obisku naletel na ljudi. Pri pisanju sem k sreči imel dovolj svobode, da sem lahko dodajal osebno noto. Soočen sem bil z dvema kategorijama, pri prvi je bilo na voljo ogromno strokovne literature in sem težko izluščil jedro. Pri drugi pa, kot pri omenjenem Kotu ali Budincih, mi je primanjkovalo pisnih virov. To sta bili dve skrajnosti vsebinskega nastajanja knjige. Najprej sem potrebno literaturo celo želel 'izmeriti' – v kilogramih in metrih knjig – a sem to idejo kmalu opustil. Seveda je bilopri vsebini potrebno tudi preverjati vire.

Fotografski 'svet' je merjenju podvržen, recimo kar v presežnikih – v kakovosti, kvantiteti.

V tem smislu se tudi zavedam, da vse fotografije v tovrstnih knjigah ne morejo biti popolnoma enakovredne. Tudi nekatere v knjigi so bile na meji osnovnega kriterija fotogeničnosti. Lahko bi jih razvrščal tudi po fotografski vrednosti. Moj življenjski moto je, da nobena fotografija ni tako dobra, da ne bi mogla biti boljša. To se mi, nezavedno, pojavlja od začetka resnejšega ukvarjanja s fotografijo. Če mi je danes neka fotografija izredno všeč, začnem sčasoma opažati, da bi lahko bila boljša. To je osnovno vodilo napredka, pa tudi moje povsem spontano pravilo.

Sicer niti ne bi napredovali.

Gotovo. Če me kdo vpraša, kdaj sem posnel svojo najboljšo fotografijo, odgovorim, da je verjetno ne bom nikoli. Si predstavljam, da bi takrat začel stagnirati ali celo nazadovati.

Ko ste že samokritični – kaj bi danes v knjigi naredili drugače?

Če bi se po izkušnjah lotil istega, bi bilo vsaj 40 odstotkov fotografij popolnoma drugačnih. Največji problem je bil časovni okvir, v dveh letih posneti sto in en presežnik. Poleg tega sem bil pri Bledu ali Bohinju precej obremenjen z delom svojih vzornikov. Knjiga Bohinj Joca Žnidaršiča je bila v začetku moje kariere tako rekoč mala Biblija.  Bohinjsko jezero sem šel fotografirat dvanajstkrat, pa nikoli nisem bil zadovoljen. Že večkrat upodobljene motive sem želel prikazati v vsaj malo drugačni luči. Moj velik problem je tudi vnaprejšnja vizualizacija okolja, zaradi katere sem na terenu frustriran. Zanimivo, še najbolj sem zadovoljen s tekstom v knjigi, čeprav nisem pisec.

Kaj obetajo prevodi v angleščino in nemščino, kako bodo promocijo presežnikov, tudi vašo osebno, še nadgradili?

Prevodi bodo izšli z zamikom, ki pa po mojem ne bo zmanjšal zanimanja za tujejezični izdaji, načrtovani v januarju prihodnje leto. Prevodi so dragi, so predvsem stvar založbe in vse odločitve razumem. Seveda se prevodov veselim. Promocijsko so zanimivi tudi za državne ustanove. A sem že v osnovi večkrat poudaril, da mi ni šlo za to, da bi knjiga denimo izšla ob predsedovanju Slovenije EU. Bi se zdelo kot rahlo prostituiranje, če bi pohiteli z izidom, da bi na primer lahko tedanji premier Janez Janša oziroma vladni urad kupil sto knjig. Sem raje preudarno končal knjigo, kot je bilo potrebno.

Vec fotografij lahko najdete v Albumu.