Jean-Marie Gustave Le Clézio je lanski dobitnik Nobelove nagrade za literaturo, ki velja za najprestižnejšo nagrado na svetu na področju literature. V Sloveniji se pred njegovim prejemom nagrade o njem ni kaj dosti govorilo, verjetno pa se ga je bralo še manj.

Resda so bila v naš jezik predtem prevedena že tri njegova dela: roman Vesoljni potop (1981) in zbirki kratke proze Mondo: samotni deček (1993) in kasneje še Pomlad in drugi letni časi (2001), ki je, logično letos zaradi njegove slave doživel ponatis.

V pričujoči kratki knjigi je pet zgodb, nekatere so daljše (Pomlad, Čas dežja), spet druge so čisto kratke (Očaranost, Čas ne mineva, Zinna), vse skupaj pa imajo bolj ali manj poetične naslove in vsebino. Vse imajo precej skupnih točk, od katerih najbolj izstopata zagotovo ljubezen in slog pisanja. Ženske v Le Clézio-jevih zgodbah ne iščejo navadne čutne ljubezeni, temveč drugačno, nenavadno, čudno, nadčutno in senzibilno ljubezen, kakršne so tudi same. Razlog iskanja takšne ljubezni tiči v njihovi duši, ki je per se nomadska duša, ki se ne more sprijazniti z njim tujim okoljem, kajti njihovo domače ognjišče ne obstaja več, ampak ga, kot v sanjski zablodi še vedno iščejo.  Vse ženske v zgodbah so večinoma preseljenke iz drugačnih, eksotičnih krajev, kjer vladajo drugačni jeziki in običaji in so nezmožne uspešne integracije v novi svet, v novo okolje. Ob iskanju svojevrstne ljubezni, iščejo tudi same sebe in svojo novo, lastno identiteto.

Pripovedni slog je poetično-vročičen, linearnost časa ne obstaja, dogodki iz preteklosti in sedanjosti se zlivajo v eno samo pripoved, pripoved o njihovih sanjah, iluzijah in spominih na otroštvo, domačo zemljo. Zgodbe so pisane tako, da bralca dobesedno (pri)silijo, da jih prebere v enem, hitrem in divjem valu. Dogajalni čas večinoma ni sodoben (knjiga je v originalu bila izdana leta 1989), temveč je večinoma postavljen v 60. in 70. leta 20. stoletja. Eksoticizem, ki avtorju mešanega narodnostnega rodu gotovo ni tuj, pa vsekakor na večino bralcev deluje s svojim efektom magičnosti in netukajšnjosti.

Odlika knjige ni toliko v izdelanih ljubezenskih zgodbah, kakor založnik Cankarjeva založba omenja na zadnji strani knjige (“… kakor je naslovljena ena od zgodb v tej knjigi, ena najlepših ljubezenskih zgodb našega časa.”), temveč bolj v izjemni poetičnosti besed, ki najdejo svoj vrh v najkrajši zgodbici z naslovom Očaranost, ki s svojo magičnostjo trenutka zagotovo očara bralca.

Ocena: 6.5/10