Na Forumu so poved'li
"Curling je prav uredu zadeva, neurotic bi rek - gremo ustanovit klub pa gremo na Olimpijske" El_Niño bi rad postal olimpijec. Tema o alpskem smučanju.
|
|
Kdor gleda drevo, ne vidi gozda |
 |
 |
 |
|
Andrej Makuc
|
|
Petek, 22. maj 2009 12:00 |
|
JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL Kdor gleda drevo, ne vidi gozdaALIO prisekani kasarni Pričujoči razmislek o trenutno najbolj vroči slovenjgraški temi - stanovanjskem bloku kot novogradnji na doslejšnji legenski lokaciji rastavracije Bellevue - je načelne narave, saj ne zmore strokovne podpore. Tudi ni spopad z investitorjem, to je podjetjem NID Celje, skuša pa biti pogled z druge strani, recimo zainteresirane javnosti (čeprav ne premore niti enega samcatega pooblastila, da bi se lahko skliceval na kogarkoli podporo), ki ji ni le do resigniranega zamahovanja z roko, češ, karavana gre dalje, razredčeni trop lajnajočih pa je že preutrujen za še kakšen odločen bevsk.
To svojo jeremijado, ki bo za marsikoga le prosti spis s pretiranim tarnanjem, zastavljam kot prilogo tribuni, to je javni razpravi o nekem pomembnejšem vprašanju, ki se dotika širšega občestva, zastavljam kot protiutež uradniški pameti enega segmenta (toda skoraj odločilnega) uradovalnega pogona v občino zaokroženega občestva. Pomisel skuša biti priloga k preseganju izvorne funkcije komune oz. občine, ki je prvenstveno seveda zavezana urejanju komunalnih nalog, to je skrbi za cesto, vodovod, kanalizacijo, elektriko, telefon ..., a zaresna občina, ki upravlja z neko skupnostjo in njenimi (pre)bivalnimi vektorji, vendar mora presegati materialne standarde z duhovnimi, estetskimi in še kakšnimi vrednostnimi parametri svojega delovanja, čeprav le-to ni nikjer konkretno zapisano v opisu del in nalog. Marsikdo med njimi in nami je kar pozabil na kratek kurz iz Marxove doktrine o materialni bazi in duhovni nadgradnji iz svojih mladih let, novi mladi odločujoči pa bi se o teh temeljih zadevah morali preprosto podučiti. Zakaj čisto vse včerajšnje pa res ni ravno za na smetišče zgodovine.
In še! Če je ta zapis razumeti kot nastop civilne pobude (ta se praviloma vključuje v gašenje požara, ki ga ni sama podtaknila), so takšni odzivi praviloma kurativni poskusi popravkov slabo opravljenega dela nekoga, ki bi ga moral sicer vzpostaviti v skladu s stroko in svojo poklicanostjo, to je vestjo. Nikakršen novum ni prepričanje, da določene strukture ne vzpostavljajo pogojev za civilni odziv zavestno in virtualno, saj na ta način nekdo opravi namesto njih zastonjkarski (proti)elaborat, ki pa bi ga morala imeti vsaka tehtna študija že v svojem zasnutku. Tehtno odločitev je mogoče pač ponuditi v obravnavo šele s takšnim strokovnim aparatom: zrelostni izpit je prav v tem objektivnem ugledanju.
Pogled z legenske teraseIn zdaj in medias res - v sredino stvari. Torej Bellevue. Mislim, da je objektu dal ime v naših gimnazijskih (sedemdesetih) letih Ivo Ban (gledališki igralec in zdajšnji direktor Drame SNG). Lokacija je bila resnično (in je skoraj še) vredna svojega imena: z roba nad mestom pridvignjene legenske terase je Slovenj Gradec kot na dlani: staro mestno jedro z izstopajočim zvonikom cerkve svete Elizabete, potem pa po korakih vedno bolj v ozadju starotrška sv. Radegunda, pa Pankracij in visoko zgoraj Plešivec s cerkvijo sv. Uršule. Ta pogled na mestno veduto s kuliserijo izvenevajočih Kravank v ozadju (Uršljo goro) je pravzaprav vse, kar ima Mesto - vse ostalo je instant, repeticija marsikod, če ne že povsod drugod videnega: spalno blokovsko naselje S 8, zdaj imenovano Polje, tapecirani potemkinovski barakarski vstopi v mesto ob obvoznici: Spar, Interspar, Mercator, Hoffer, Liedl, Merkur - vse po vrsti, kot so hiše v Trsti … Zaradi vse te dolgočasne krame se v mesto pač ne prihaja na oglede, še manj z njo hvalisa in potrjuje, še najmanj identificira.
Apeliram (to je javno pozivam oz. prosim) zdajšnje Slovenjgradčane, da v imenu dolgoročno ohranjenih Mestnih podob poskušajo pred suho praktičnostjo ohraniti vsaj še kakšno nematerialno vrednoto. Izpraznjeni prostor, ki se dviga nad mestom, bi moral postati (in ostati) v funkciji javnosti dostopnega razgledišča, zadnji garant žlahtnega pogleda na še ohranjeno podobo starožitnosti mestnega jedra in davnine za njim, s katero sta v še nenačetem objemu. Lokacijo vidim kot park (četudi s samo desetimi drevesi), razgledno ploščad (nezabetonirano) s klopmi za oddih in ponujeno čarovnijo očem. Če si prostor zasluži tudi objekt, potem naj bo to zaščitni, prestižni, prepoznavni znak mesta, ki bi poantiral eno najstarejših mest pod njim. Dominanten položaj na robu pridvignjene planote to preprosto terja.
 Legenski razgled
Legenski legolandNaj bo protiutež legolandu ob mestni obvoznici. Če bi objekt na tej lokaciji, to je znotraj tega sicer skopo odmerjenega razparceliranega sveta, že moral biti, potem naj bo izjemen v svoji markantnosti, estetski presežek, namensko profiliran (paviljon, kavarna visokega ranga, trgovina s spominki domače in umetne obrti, v njem sta konec koncev lahko turistična pisarna in info točka). In preden se ga bo na javnem natečaju kdorkoli že lotil, je treba dati v razpisnih pogojih vedeti, da gre za vrhunski arhitekturni odziv (ni napaka!), ne pa za sicer funkcionalen prebivalnik, to je zleknjeni zabojnik, ki ga investitor iz interesov izplena hoče nadgraditi še z mansardo, kajti sicer sam za- in ugotavlja, da je njegov videz kasarniški. Se strinjam: iz razgrnitvenih načrtov je blok, ki ga napoveduje investitor NIT, d. d., res videti kot parafraza Georga Orwella: človeška farma. Ta kubus na rob legenske planote nad Mestom, ki je doslej vzdržala v svoji prostorski namembnosti poselitve z individualnimi stanovanjskimi hišami, preprosto ne sodi. Na izpostavljenem mestu bo slej ko prej razumljen kot razpoznavni znak duha mesta.
 Rob legenske terase z Bellevuejem zdaj
Apeliram na razum in duha vseh z močjo odločanja, da namenijo prostor, o katerem teče beseda, v dobrobit Slovenjgradčanom in vsem, ki Mesto imajo in še bodo imeli radi. Naj bo darilo svetnikov občanom. Vsaka umna vladajoča garnitura skuša podpisati svoj mandat s kakšno drobtino - to je edino, kar jo ohrani v obč(n)em spominu. Metri asfalta so praksa, stalnica, norma, nujno zlo - presežek je tisto, kar bo vzdržalo v objemu še popojutrišnjem. Pravzaprav bi to bil poklon slovenjgraških davkoplačevalcev samim sebi. In iz tega skupnega vira bi prostor tudi vzdrževali. V tem primeru je nevzdržen pomislek in očitek, da je za trideset ljudi (izračun čez prst, ker jih bo morebiti tudi manj, ali pa ne), ki se bodo dnevno eventualno ustavili na tem mestu, strošek vzdrževanja previsok in sploh razmetavanje davkoplačevalskega denarja. Na prvo žogo morebiti res, toda pomnožiti je treba številko s 365 dnevi in zaenkrat s sto leti (verjamem, da krona stvarstva ne do takrat ne kdaj kasneje ne bo zavdal človeštvu), pa se zdi vložek razumen. In umen. In ko bo pred durmi začetek naslednjega milenija, bo razgledišče svojo vrednost potisočerilo.
Slovenj Gradec ima še dve takšni dominanti, kot je ta v tem premisleku preobračana: prva ekspozitura je Gradišče, druga Rahtel. In o vseh treh velja razmišljati že sedaj. Koliko pa je mest, na katera se je mogoče ozreti s tako impozantnih razledišč? Zadeva Bellevue je zagotovo veliko širša in daljnosežnejša, kot se zdi na prvo žogo.
 Novovalovska bellevujevska ekspozitura
|
|
Zadnje izjave z ulice
S Kristino, Vanjo, Erno, Ignacem in Štefko o novem slovenjgraškem centru
Četrtek, 03. september | Lucija Kac, Katja Žunec
 Nekaj manj kot štirinajst dni po odprtju novega trgovskega centra v Slovenj Gradcu sva se podali pred njihova vrata, da naključne mimoidoče povprašava o prvih vtisih. Tako sva srečnim izbrancem zastavili dve preprosti vprašanji – kaj menijo o...
|
Naključne izjave z ulice
Jure, Samanta in mali Aljaž o pustu
Četrtek, 19. februar | Jernej Prodnik in Vesna Amon
V prvi izvedbi rubrike "Izjave z ulice" smo se sprehodili po Mežici. Pravzaprav sva se sprehodila - Jernej oborožen s fotoaparatom, mična Vesna, ki je izvabljala izjave naključnih mimoidočih, pa ...
|
|
T'k prajijo 
