Naj zastavim ta razmislek, ki ga napoveduje zelo tehnicističen in prozaičen naslov, s kulturniškim prologom.

Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec se je odločila za mesec dni (od 10. novembra do 10. decembra) na široko odpreti vrata »umetniškim premišljevanjem o aktualnih družbenih temah« z naslovom Necessary discourse on hysteria, po naše: Histerija – nujen diskurz. Na različne teme se bodo odzivali likovni umetniki z instalacijami, performansi in drugo robo, misleci z disputi, strokovnjaki z referati … v umetniških postavitvah, razpravah, na okroglih mizah in predavanjih pa z aktivno udeležbo sodeluje tudi širša javnost. V odprto zastavljenem diapazonu mogočih tem je 24. novembra našla svoj prostor za razpravljanje tudi hitra cesta. Žerjavico (prebivalstvo Šaleške, Mislinjske in Mežiške doline) so pravkar zamenjana vladajoča nomenklatura, (avto)cestni lobi in (samo)oklicana stroka doslej grdo razpihali, kostanj (hitra cesta) pa je, se zdi, kakor že rešen pred zoglenitvijo in nekateri ga že luščijo in napovedujejo pirovanje. Zakaj delo bo in soldi tudi. Gre za milijardo evrov težek projekt.

3. krak hitre ceste napovedujejo kot konstrukcijsko (sic!) mojstrovino: velika šola viaduktov, predorov, mostov, vkopov, galerij … in podobne sodobne cestnogradne krame. Do staroselcev in novoselcev bo prijaznejša, kot je bila doslejšnja Zverova šola do učencev in dijakov, kjer ni več nezadovoljnih in neuspešnih: četudi so, jih oblast prepriča, da to niso. In tako tudi v zadevi severni tretji krak vsakomur, ki ima o darilu (ki ga država neženirano podanikom podtika v prostovoljno-prisilni astronomski samonakup) odklonilno mnenje, preko zastopnikov lepi etikete nehvaležnosti, mentalne zaostalosti, pomanjkanja vizionarstva, razvojnega škodljivca in tako brez konca naprej, a ga kot odplačevalca zaenkrat šele obresti cestnega dolga kljub vsemu šteje za validnega.

In zdaj vstop v zasebno.

Ko si človek nabereš skoraj šestdeset let, je to lahko nadloga, a tudi milost hkrati (prvo zaradi vse bližje ciljne črte, drugo zaradi radosti dolgega življenja). Najvrednejše v pozrelih letih pa je pravica do žlahtnega konzervatizma, ki si ga smeš brez škode privoščiti: ker ne predstavljaš nobene resnične nevarnosti za bodočnost, te na odlagališču zgodovine pustijo prosto razglabljati.

Moje stališče (a še zdaleč ne samo moje) o severni tretjekračni razvojni osi je: Hitra cesta? Ne, hvala! Ne potrebujemo je. Prilagam nekaj argumentov.

Mislinjska in Mežiška dolina hitre ceste zaradi naravnih danosti (ozkost dolin) in razpršene poselitve ne preneseta – tovrsten poseg se lahko zgodi samo na račun trajne poškodovanosti še ohranjenega naravnega okolja in ljudi (kvalitete njihovega bivanja). Cestno traso zastaviš za tisočletja (tako so na našem koncu storili Rimljani) in vse bolj se zdi, da se tudi naši cestarji učijo dovolj hitro, da bi znalo njihovo delo kakšen rod preživeti. Predlagam, da če že morajo, potem zadnji del osnega razvoja (recimo 40 kilometrov m.-m. ceste) vkopljejo ali/in speljejo po tunelih: tudi razviti svet se vedno bolj zateka k takšnim sicer dragim, zato pa v resnici dokončnim rešitvam.

Sicer pa – argument! Hitre ceste (avtoceste) dolgoročno ne rešijo nobenega problema: osrednja vpadnica in hkrati mestna prometna aorta brazilskega Sao Paula je (že) dvanajst pasovnica, po njej pa teče večna 24-urna kolona vozil v dolžini 200 kilometrov: imenujejo jo potujoče parkirišče. In enako je z vsemi saopaulskimi cestami, zakaj v nasprotnem primeru bi (do že neverjetnega iznajdljivi) vozniki zagotovo našli kakšno prosto potko. V Sloveniji se seveda, ko je treba, ne damo nikomur podučiti (zakaj nikoli več podlaga tujčevi peti), zato skrbno eksperimentiramo že preizkušeno in kar malo nervozni smo, če se predolgo ne ujamemo v isto past. Človek si kar oddahneš: vsa nujna prometna obvestila so praviloma že vezana na zastoje in zamaške na naših avtocestah. Torej je vse, kot mora biti.

Tako tudi prometne študije, ki pa zaradi objektivnih futuroloških zagat ne prisegajo na svojo kredibilnost, že zdaj predvidevajo, da pretočnost dveh bodočih cestnih krakov (Braslovče – Velenje, Celje – Velenje), čez trideset let ne bo več v funkciji, načrtovalci pa še kar ponujajo rešitve, ki se izkazujejo za zanesljivo neustrezne, čeprav z realizacijo projekta še sploh začeli niso. Bodo pa gradili, to pa ja! Vsem in vsemu navkljub. Tako je, kadar se smeš in upaš igrati z davkoplačevalskim denarjem. Slovenski cestni legoland.

Doslej ni bilo opravljene nobene strokovne ekspertize o doprinosu hitre ali avto ceste h gospodarskemu, kulturnemu, k sploh vsesplošnemu razvoju kraja/mesta, ki ga cesta obide, poveže ali kako drugače zaznamuje, torej je vsaj nehigienično sklicevati se na ta fakt, ko utemeljuješ upravičenost cestnega projekta. Argument! Kronski dokaz, da temu ni tako, je naša prestolnica: če bi avtoceste zagotavljale gospodarski, kulturni, magari tudi judežev izplen, bi morala biti slovenska metropola svetovni gospodarski čudež. Še več – njen bruto prihodek na prebivalca bi moral biti vsaj enkrat višji, kot je v Las Vegasu, zakaj ameriška igralniška meka ima samo dve vpadnici (vzhod – zahod), Ljubljana pa štiri.

Vsaka nova cestna povezava slej ko prej postane plen vseh sort drobižarskih dobičkarjev. Tudi če kakšen načrtovalec strokovnjak-naivec verjame, da tretjeosni hitrocestni severni krak ne bo tranzitni koridor, se bo to zgodilo prav zaradi razumnih in preživetvenih razlogov malih ljudi ter obžrtnikov. Argument! Dva dni pred letošnjo julijsko uvedbo vinet je bil v takorekoč slehernem hrvaškem časopisu objavljen cestni zemljevid R. Slovenije, kjer so svoje državljane seznanjali o tem, kako se izogniti plačilu pristojbine. Navodilo: uporabite cestno povezavo Zagreb – Maribor – Dravograd – Beljak in Zagreb – Celje – Maribor – Beljak. Ne gre verjeti, da bodo naši bratranci po jeziku drugače ravnali na severni tretji razvojni osi. Iz ljubezni do koroških Slovencev na sončni strani Alp?