Razviti, vendar vedno bolj osveščen in zaskrbljen, po malem pa že tudi paničen zahodni svet vse aktivneje išče izhod iz pasti, ki si jo je sicer sam nastavil: med številnimi ukrepi napoveduje omejitve hitrosti osebnih avtomobilov na 80–90 km/h, kar je povprečna emisijsko optimalna potovalna hitrost. Argument! Če bi v obstoječo mislinjsko-mežiško cestno žilo posegli s kakšnim radikalnim in več manjšimi širitvenimi in poravnalnimi posegi, bi lažje, predvsem pa ceneje dosegli gornji hitrostni cilj, pa še brez skurnih olepšav sveta, ki nam je dan za to, da na njem živimo, ne pa po njem drvimo v kovinskih škatlah.

Preden država Slovenija s fanfarami naznani začetek velikega razvojnega skoka (maovski refleks) za provinco Koroška, predlagam nekaj poskusnih preventivnih krepčil z obrobja (upam, da ne v duhu kardeljščine). V premisleku marsikaj napenjam na žlahten mušter dr. Dušana Pluta, prvega med zeleno pametnimi, morebiti sem k temu uspel dodati kaj iz svojega vrta, vse zainteresirane druge in od zapisanega pametnejše ter z večjo širino pa pozivam k sodelovanju.

Najprej! V nekaj letih, če bi šlo za zaresen angažma razpoložljivega državnega znanja, sodelovanja in sredstev, bi bilo mogoče obstoječo cesto Mislinja – Slovenj Gradec – Ravne – Črna dograditi v dovolj pretočno žilo, še posebej ob dejstvu, da je obstoječe cestno omrežje že zdaj pod nujno potrebno temeljite sanacije, neglede na napovedano novogradnjo. Čemu, ob iskreni nameri, da bomo vozili emisijsko optimalno, graditi cesto, na kateri bo treba ves čas zavirati?

Preusmeriti razmišljanje s ceste na železnico. Brez tirnega prometa ne gre – to so vedeli že v rajnki Avstro-Ogrski, ko so še z vprego po makadamu klamali od postaj do potrošnika. In železno cesto so umestili na obrobje dolin, ob vode in … saj skoraj ne gre verjeti – pazili na svet in ljudi. No, mogoče pa je cesarija ravno zategadelj šla k hudiču. Marija T. in Franc J. sta postala preveč ljudska.

Okrepiti, pravzaprav uzakoniti javni prevoz. Sredstva za povračilo prevoznih stroškov v podjetjih in ustanovah je treba prekanalizirali v vozovnice, neizkoriščena sredstva pa v nadgradnjo drugačnih načinov premikanja (vožnja s kolesom bi tako pomenila dvojni izplen: rekracijsko aktivnost in prispevek v okoljsko blagajno).

V ceno goriva obvezno dodati litrski eko evro – namenjen bi bil lokalnim okoljskim vlaganjem za dvig vseh sort standardov lokalnih neavtomobilskih aktivnosti (kolesarske mreže, izposoja koles, pešpoti …).

Preusmeriti tovorni promet v popoldansko-večerne ure (na razpolago ostanejo še nočne), ko so (za zdaj) cestne kapacitete proste, neizkoriščene: takrat lahko steče ves fabriški uvozno-izvozni promet, polniti je mogoče trgovinske magacine …

S projektom, recimo mu abetonska oaza, protektorat umnosti, preživetveni zeleni konzervans ali kakorkoli že, bi pionirsko zastavili načine nekaterih funkcioniranj, ki bi se napajali iz novega, ne pa le z metodo ponavljanja napak. Če se je svet znašel pred zidom, ki ga ne more preskočiti, je pravzaprav dolžnost tistih, ki še nis(m)o pred steno, da stopijo naprej tako, da jo zaobidejo.

V našem primeru je majhnost zagotovo prednost: vemo, za kaj gre, nismo še naredili prav zadnjega koraka, s katerim bi dokončno postali klon velikih, in vse možnosti imamo, da se izognemu cestnemu mainstreamu (ki je dokazano v kolapsu).

Tako naravnane bi nas sililo v raziskovanje turistične ponudbe, odprle bi se številne možnosti za ustvarjenje lokalnih (samo)prehrambnih potencialov (vrtnine, sadje, živinoreja), ponujali bi vse tisto, česar marsikod ne morejo več imeti, ker predolgo niso verjeli, kako zares gre. Ocenjeno čez prst: z umno zastavljenimi novimi izzivi bi lahko brez lažnih upov zaustavili beg možganov, saj bi bilo doma marsikaj postoriti.

V rajnki Jugoslaviji smo se morali v šoli na pamet naučiti natančne podatke o količini potrošene energije na prebivalca doma in v svetu. Stopnja porabljene energija je bila pokazatelj razvitosti. In zasledovali smo en sam kazalec: kdaj se bomo izenačili z Anglijo ali Ameriko (z Avstrijo in Nemčijo vzporejanje ni bilo etično, saj so bili naši dovčerajšnji okupatorji) ter kje puščamo za sabo nerazvite. Šele dolgo za tem so mi obveščeni razložili, da ni kleč v človeku, ampak količini potrošene energije za izdelek. Čim manjši je, tem višje si. Zdi se mi, da smo na Slovenskem ponovno v enakem nesporazumu: nočemo se sprijazniti, da ne gre za število avtocestnih metrov na prebivalca, pač pa za to, kako živeti polno in kvalitetno za ceno čim manjše raze, ki smo jo začrtali s svojim tu in zdaj.

Vem, kako je s to drugo stranjo (zgoraj predstavljene) cestne medalje: kar sama se obrača nazaj na ono plat, ki je videti atraktivnejša, za bivanje pa lagodnejša. Tako podobna je igralcu Plemenitemu, ki nam Korošcem na vse kriplje ponuja tisto, česar mnogi ne želimo: pripeljal vam bom cesto (sic!). A glej ga zlomka – ko ga brcnemo s praga, se vrne skozi straniščno okno, ko ga vržemo čez balkon, se nazaj prihuli skozi dimnik. Ampak hudič je vzel šalo – mi nočemo igre, mudi se nam (pre)živeti.

Naj dodam za konec te žalostne in naporne štorije še kulturniški prolog. Necessary discourse on hysteria je mogoče prevesti tudi kot nujen razgovor o maternici. Izvorno namreč beseda histerija izhaja iz novolatinsko hysteria in pomeni maternica. V prenesenem pomenu si čisto zares predstavljam, da bi v svetu, ki nas dela vedno bolj histerične, lahko bil široko zastavljen projekt, ki ga kot izziv pred nas zelo nebogljeno postavlja gornji razmislek, neke sorte valilnica (maternica) novega pristopa k reševanju problemov, ki niso virtualni, ampak pred njimi svet že stoji. In mi tudi.