Zdi se, da je o Baracku Obami bilo napisano že vse kar je bilo lahko. Povsem upravičeno bi zato prekleli človeka, ki piše te vrstice, kajti ukvarjal se bo s točno to temo. Ali gre za modro idejo sem se spraševal precej časa tudi sam, ta kolumna je idejno ležala v »predalu« že precej pred izvolitvijo Obame in nato preprosto obležala.

Vseeno se mi zdi, da so nekateri pogledi – in tukaj skoraj ni nobenega dvoma, da med njimi ne bi našli zelo relevantnih, o Obami so se izrekali vsi, ki v teh vodah nekaj veljajo – ostali prezrti, z redkimi izjemami so izpadli iz medijskega diskurza, iz obstoječih (še vedno) dominantnih kanalov za prenos informacij do ljudi.

Medijsko izključevanje »deviantnih« idej nikakor ni presenečenje, a je dejstvo zaskrbljujoče, če tudi nekatere novinarske ikone v trenutkih blažene evforičnosti izgubijo kompas in nos za kritično distanco do aktualno-političnih dogodkov.

Kampanja Baracka Husseina Obame je temeljila na magičnem in nedefiriranem upanju, v Spremembo so počasi začeli verjeli tudi tisti, ki jim nasedanja na izvrstno izdelane lajtmotive tvorcev političnih kampanj ne bi ravno pripisali. Naenkrat so se za politiko začeli zanimati vsi in povsem logično sosledje dogodkov je zato narekovalo, da je izvolitev bila predstavljena kot prava mala revolucija. Na Zahodu nič novega ... Ko se težko kolesje medijske mašinerije zavrti, ga je težko ustaviti, bi lahko zapisali.

Že pred začetkom »drugega kroga« ameriških volitev je Ralph Nader, sedaj že tradicionalni nestrankarski kandidat na predsedniških volitvah, svetoval demokratom, da naj v primeru poraza zaradi blamaže raje razpustijo stranko. Podpora predsednikom je redko tako nizka, kot jo je že takrat imel George W. Bush in malce ciničen nasvet lahko po eni strani jemljemo kot resno opozorilo. Kdaj bi demokrati sploh lahko zmagali, če ne letos?

John McCain je bil skozi strankarske volitve že razglašen za političnega mrtveca in dostop do kandidature mu je takorekoč padel v naročje po spletu številnih naključij. Težko bi rekli, da je bil kadarkoli ravno media darling, prav mediji so ga vztrajno pokopavali še preden je prišlo do odločitve; in čeprav je bil v preteklosti med prvimi, ki so preizkušali pomembnost in možen vpliv novih tehnologij, so se letos tudi na internetu iz njega predvsem norčevali. A vse to ni bilo dovolj, da bi temnopolti kandidat demokratov dovolj očitno vodil v zveznih državah, ki so zaradi sistema elektorjev bile ključne za končno zmago na volitvah. Napovedi o neizpodbitni zmagi so si dan pred volitvami lahko privoščili le mediji, med resnimi analitiki je bilo težko najti koga, ki bi bil zaradi prepričanosti v zmago Obame pripravljen staviti glavo.

Ne, demokrati bi potihoma že lahko razmišljali o razpustitvi stranke, če se ne bi še zadnjič zgodil George Walker Bush; posmeh bogatega dela sveta, ki ga je z apatičnostjo ter skrajnim individualizmom nevede lastnoročno postavil na svetovni piedestal. Bush je še drugič v karieri več kot učinkovito potopil strankarskega kolega Johna McCaina in s tem dal še zadnji pečat svoji katastrofalni vladavini. Prvič mu je to uspelo z eno najbolj umazanih znotraj-strankarskih kampanj kar jih pomnijo ZDA, ko je odnesel kandidaturo stranke za predsedniške volitve in nato osvojil predsedniški položaj. Drugič je kolegu medvedjo uslugo naredila serija zgrešenih politik v preteklih letih, ki je na koncu kulminirala v katastrofalno svetovno finančno krizo s skoraj malce ironičnim nastopom tik pred volitvami. Nedvomno je bila to točka, kjer se je McCain dokončno utopil.

»Mavericka« torej niso uspeli pokončati ne očitki, da je prestar, ne trditve republikanske volilne baze, da ni dovolj konservativen, ne številni manjši napadi in epizode proti njemu (Powell), izjemna finančna prikrajšanost napram Obami in še manj grožnje, da bo samo nadaljeval Bushevo doktrino. Kljub številnim enačenjem med njima s strani demokratov je namreč glede na politično zgodovino McCaina to bilo precejšnje zavajanje. Veliko pove že dejstvo, da je »Maverick« zniževanju davkov – večni republikanski mantri vse od Reagana naprej – nasprotoval večkrat kot povprečen demokrat, med drugim pa sta se z Bushem pomembno razlikovala tudi pri vprašanjih zasliševanja političnih zapornikov (beri: mučenja), ekologije, zdravstva, splava …

Prav zaradi teh dejstev je McCain v drugem krogu volitev spreminjal stališča, prisiljen se je bil pomikati na desno, k tipično republikanski volilni bazi. To je najbrž tudi razlog, da je za podpredsedniško kandidatko izbral Sarah Palin, ki mu je učinkovito utrdila podporo ravno v teh volilnih krogih. Kaj je to pomenilo za neopredeljene volivce je seveda drugo vprašanje, vsekakor pa je McCain daleč od tipičnega republikanca. A nič drugače ni bilo pri spreminjanju stališč z Obamo; tudi on se je pomikal proti sredini in kot nepotrebna zavrgel mnenja, ki so mu zaradi nagovarjanja progresivnih krogov najbrž prinesla odločilno prednost pred Hillary Clinton.