Prav to je tudi kritična točka, ki so jo komentatorji skoraj po pravilu izpuščali, za to pa se prav tako niso zmenili privrženci, ki naj bi ga podpirali prav zaradi teh stališč. Za nekaj časa je šlo vse skupaj preprosto v kolektivno pozabo. Med prvimi je že marca letos z začudenjem spregovoril Howard Zinn, ki je javno kritiziral volilno blaznost, ki je obsedla državo. »Prav ljudje, od katerih bi pričakoval več, saj so kritizirali vpliv medijev na populacijo, so danes prilepljeni za časopise,« je zapisal v eni izmed kolumen. Kasneje je bil v reviji Progressive še jasnejši, razliko med glavnima kandidatoma je zožil na tisti dve minuti, ki ju bo porabil, da na volišču odda svoj glas in na to, da bi se eden rad vojskoval v Iraku drugi pa le v Afganistanu.

Le redke revije in časopisi, ki so javno podprli Obamo, so šli v napad proti tej spremembi stališč in mnogi se tega vztrajno držijo še danes. Dve avtorici za Progressive z najstniško zaljubljenostjo še vedno komaj dojemata, da je Obama zmagal. Metuljčki v trebuhu so precej slab pristop k pisanju o politiki. V reviji The Nation so se ta teden le potihoma začeli spraševati kdaj bo vendarle prišel trenutek, ko jim bo »njihov« kandidat vrgel kakšno kost in v svoj kabinet vpoklical progresivca. Kdaj bo dokončno prišel padec na realna tla še ni čisto jasno.

Kljub precej veliki tišini na levi strani ameriškega političnega spektra vsi vendarle niso bili pripravljeni biti ves čas tiho. Novinarka Naomi Klein je kljub vztrajnemu podpiranju Obame vendarle odkrito napadla njegovo izbiro ekipe za gospodarstvo, ki izhaja iz vrst čikaških fantov. Da, prav tistih, s katerimi levica straši od začetka pohoda neo-liberalizma in o katerih je Kleinova pisala v svetovni uspešnici »The Shock Doctrine«. Urednik Counterpuncha Alexander Cockburn pa je v zanj tipični maniri brezbrižno zapisal, da je Obama pohodil vsa progresivna načela na katera se je skliceval. Še več, zanj je novi podpredsednik Joe Biden v eni osebi uspel združiti vse, kar je ostudnega v demokratski stranki, med drugim tesne povezave s korporacijami. A kritike so bile prej izjema kot pravilo in še danes, ko je bolj kot ne jasno, da resnih premikov ne bo ter da Obama v svoj kabinet vabi ljudi, ki so zaznamovali ero Clintonovih, jih je premalo.

Argument, da je šlo predvsem za simbolično zmago temnopoltega politika je bolj ušiva tolažba. Simboliko lahko vidimo tudi v zanikanju idej, ki so mu omogočile zmago. V tem, da je takoj pokleknil in si nataknil značko z ameriško zastavo, ko so ga zaradi tega kritizirali. Ali v načelni podpori prisluškovanju, ki mu je sprva seveda srdito nasprotoval. V majhni neodločnosti glede Guantanama. Ali pa v dejstvu, da je na koncu zavrnil državno financiranje kampanje, čeprav sta se oba z McCainom zavezala, da tega ne bosta storila. To mu je omogočilo izdatno premoč nad tekmecem, kajti denar je skoraj najpomembnejše merilo, ko se sprašuje o kredibilnosti nekega kandidata. Že tako enormni finančni vložki v kampanjo so se zato še dodatno napihnili, v času finančne krize pa mejijo že na blaznost, skupno je namreč v kampanjo bila vložena skoraj neverjetna milijarda in pol dolarjev. Zavrnitev ustaljene prakse državnega financiranja, ki je v drugem krogu volitev sicer tradicionalno izenačila oba tekmujoča kandidata in omejila izdatke, pa je z zavrnitvijo Obame tako dobila še zadnji žebelj v krsto ... In slab teden pred volitvami prinesla pol ure dolg čustven oglas (oz. infomercial) o kandidatu na vse največje televizijske postaje v najbolj gledan časovni termin in s tem potolkla rekord za najdražji oglas v zgodovini.

Še več simbolike je morda v primerjavah med Johnom F. Kennedyjem in Obamo. Popularnega JFKja, ki je po atentatu in smrti hitro prerasel v osebnost mitske veličine, se v ameriških okvirih največkrat obravnava povsem nekritično, skorajda kot mesijo. Podobnosti je ogromno, a več jih je tam, kjer si morda ne bi mislili. Kennedy je veliko in lepo govoril, vendar (pre)malo od tega je res kaj pomenilo. V kratkem času predsedovanja je svet pripeljal na rob prve jedrske vojne v zgodovini, efektivno začel vojno v Vietnamu ter tam podprl uporabo kemičnih defoliantov (mdr. kontroverznega Agent Orange), pomagal odstranjevati vlade, ki ZDA niso bile po godu (Irak ima dolgo brado) in tako dalje. Podobno kot Obama je tudi JFK pri zmagi uporabil povsem nov medij. Po mnenju mnogih analitikov mu je namreč zmago prinesla televizija, kjer je na prvem TV soočenju v zgodovini ameriških volitev povsem povozil sicer favorita volitev Richarda Nixona. A niso odločali argumenti temveč izgled.

Nekje sem prebral zanimiv stavek, ki se sicer ni nanašal neposredno na Obamo, a vseeno pove veliko. Tudi o tistih, ki so ob imidžu kritične drže tako nekritično sprejeli Spremembo. »Nič radikalnega, samo proti establišmentu«. Problem je, da Obama kljub visokoletečim obljubam, očitno ne bo niti slednje. Pa za to niti približno ne bo kriv izključno sam.