 Ob smrti Koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja, ki se je skozi svojo politično kariero ''proslavil'' kot skrajni desničarski populist, vidimo v javnosti dve skrajni podobi odzivov. Kar za Haiderjevo neprestano gibanje po robovih sprejemljivega ter prestopanje teh meja, ni nič presenetljivega. Odziv uradne politike je pričakovano formalno-sočuten. Morda je družina iz mednarodnih političnih krogov dobila kakšen žalni telegram manj, kot bi ga kateri drug znan politik, vseeno pa večjih presenečenj ni bilo. Haider bo pokopan z vsemi častmi, ki pritičejo velikim politikom, kljub temu, da je vso kariero veljal za enfant terribla avstrijske politike, ki so se ga visoki krogi na glas sramovali in njegovim ekscesom odrekali legitimnost.
A čeprav so ga ti politiki javno zavračali, je morda vseeno mogoče, da so ga po tihem občudovali? Da so ga nekje globoko v sebi potrebovali? O mrtvih vse dobro, pravijo, ampak ali niso s številnimi komplimenti že mučno začeli potvarjati preteklost ter njegovo zapuščino? Kaj se s tem sporoča? Skrajna desničarska retorika je na zadnjih avstrijskih volitvah, ki so se odvile pred kratkim, doživela zastrašujoč uspeh, ki je mnogo ljudi spomnil na neke pretekle čase, ki naj bi že zdavnaj minili. Pa so res? Avstrija je bila po drugi svetovni vojni pripoznana za prvo žrtev nemškega nacizma. Denacifikacije, ki že v Nemčiji v mnogih (predvsem gospodarskih) krogih ni bila izpeljana ravno ostro, v Avstriji pravzaprav nikoli ni bilo.
Fenomen Haider ni nastal čez noč, ampak ima dolgo zgodovino. Manjše krize v konvencionalni politiki, kot je bila zadnja blamaža koalicije med največjima avstrijskima strankama, so ga zmeraj potiskale proti uspehu ali mu vsaj reševale politično kožo. Večje krize na veliko srečo ni bilo, kajti le-ta bi lahko njega ali njemu podobno persono z lahkoto katapultirala na sam vrh. Prej kot nerazčiščen problem preteklosti pa bi morda bilo potrebno videti ta fenomen tudi kot neprenehno krizo liberalne predstavniške demokracije, ki zastopi politično sodelovanje ljudi kot občasno (ne)odhajanje na volišča. Takšno elitistično pojmovanje demokracije velikokrat že samo po sebi proizvaja skrajno politično apatijo.
Liberalizem, katerega osnovna teoretična podmena je racionalistično delovanje, vključuje množico elementov iracionalizma, ki rušijo to njegovo osnovno predpostavko. Herbert Marcuse je pred tričetrt stoletja to imenoval za vero v »naravne zakone« in predpostavljanje, da iz konfliktov nastaja vseobsegajoča harmonija celote in potemtakem tudi blagoslov za posameznika. Pa čeprav je ta harmonija prepuščena nazadnje prepuščena iracionalnim silam, skupnost pa je čista abstrakcija.
Tovrstnega razumevanja liberalizma tudi ni mogoče ločiti od kapitalistične države oziroma kapitalizma, kjer tiči tretji del sestavin za politični humus, ki daje pogoje za razvoj tovrstnega skrajnega populizma. Neoliberalizem in vzpon prostotržnih utopij od osemdesetih dalje je razgrnil moč nebrzdanega kapitalizma v vsej njegovi veličini. Ta vera v mitsko samo-uravnoteženost trga je zanetila številne finančne katastrofe, zadnji fijasko, najbrž največji po krizi dvajsetih let prejšnjega stoletja, se je začel v samem očesu Imperija in zaenkrat sploh še ni imel pravega vpliva na realno-gospodarski sektor! In kljub temu, da se zadnja desetletja Avstrija neprestano uvršča med daleč najbolj razvite države sveta, je torej bilo izpolnjenih dovolj pogojev za vzpon skrajne desnice. Si upa kdo predstavljati morebitne posledice nadaljnje širitve finančne krize v realni sektor?
V Jörgu Haiderju, doktorja ustavnega prava, je Klaus Ottomeyer, profesor socialne psihologije na celovški univerzi, preko psihološke analize prepoznal tri like, ki so privržencem uspešno prikrivali njegovo skrajno desničarsko plat ter jim podajali samo-legitimacijo za izbiro. Prvi delni lik je Robin Hood, ki bo bogataše in mogočneže prestrašil, nekaj pa bo dal tudi revnim. V drugem lahko prepoznamo moškega športnika, ki sliči na Sylvestra Stallona in pri obeh spolih vzbuja zaljubljeno navdušenje. Idejne temelje tega lika lahko prepoznamo v idejah socialnega darvinizma, kjer preživi najmočnejši in ki so bile do skrajnosti izpeljane v blodnjah druge svetovne vojne. Tretji lik pa je »socialist pivskih šotorov«, preko katerega je navidezno presegal razredno družbo. Ali je Ottomeyer v analizi zadel, je prepuščeno v presojo bralcu. Vsekakor pa je Haider bil izjemno karizmatičen vodja, ki je tudi zavoljo retoričnih sposobnosti uspešno pervertiral postavke političnega ter jih krojil kakor je poželel.
Haider naj počiva v miru, kot si zasluži ob smrti vsak človek. A ob tem si vseeno bodimo na jasnem. Šlo je za skrajnega političnega demagoga, ki je netil rasizem, ki je v krogu svojih privržencev za nekaj glasov odkrito spodbujal in podpiral nacistične težnje. Nalijmo si čistega vina in si priznajmo, da je z odlično igro in spretnim političnim marketingom izvabljal iz ljudi najbolj prvinske strahove. Nevarno je potvarjal realnost z iskanjem navideznih zunanjih sovražnikov, s populističnimi dejanji pa se je pretvarjal, da je eden izmed preprostih ljudi, ki jih zato edini lahko resnično predstavlja. Morda osebno celo ni imel nič proti vsem, o katerih je tako rad redno grmel, zaradi lastnega pragmatizma je na primer v slovenščini prijazno in redno snubil dobro izobražene slovenske kadre, naj pridejo na delo v Avstrijo. Vendar pomemben je njegov vpliv na percepcijo družbe, ki je bil skrajno negativen, saj so izrečenim besedam ljudje vsaj na nezavedni ravni brez dvoma verjeli.
S svojo retoriko je politiko peljal tako daleč, da je postalo v javnem življenju povsem sprejemljivo izražati skrajno nestrpnost in ksenofobno nastrojenost. Ko se enkrat snežna kepa začne valiti, jo je skoraj nemogoče zaustaviti. Moramo žalovati za vsemi, ki umrejo, ne glede na njihovo zapuščino? Gre za nevaren teren za debato, ampak ali ne bi bilo prav to tisto, kar je resnici moralno sporno? Deformiranje zgodovine zavoljo mrtvega? Je bilo potrebno iz srca žalovati za Stalinom? Bomo morali za Bushem mlajšim, ki je Irak pripeljal v državljansko vojno z milijonom mrtvih? Velika večina teh ljudi si je smrt najbrž zaslužila veliko manj kot Haider, ki je vanjo zapeljal na zanj simboličen način ... S škandalozno objestno vožnjo, ki že sama po sebi kaže, da je pravila smiselno upoštevati le kadar jih je mogoče speljati na lasten mlin.
Tudi sicer je simbolika nesreče naravnost zastrašujoča. Natanko 88 let po plebiscitu o pridružitvi dela Koroške k Avstriji je zrušil enojezično tablo, kjer bi morala po Avstrijski državni pogodbi (ustavi) stati dvojezična. Nacisti in neo-nacisti uporabljajo številko 88 kot neformalen pozdrav. Heil Hitler. |
T'k prajijo 
