Fragmentirano konstruiranje realnosti

Izrael je v obstreljevanju Gaze zadel vse, kar si je domisil oziroma (po izraelsko) zgrešil. Rušile so se bolnice, rušile so se tovarne, rušile so se mošeje, rušile so se šole, rušile javne ustanove, rušili so se stanovanjski kompleksi ... in nenazadnje, kot domine so padali tudi civilisti. Ne kot kolateralna škoda, temveč kot jasni cilji izraelskih napadov, saj sodobne vojaške operacije civilistov ne morijo nenamerno. Še posebej lahka tarča so civilisti v Gazi, kjer na kvadratnem kilometru površine živi okoli tisoč sedemsto ljudi. Izraelci so v tej misiji uporabljali oziroma, bolje rečeno, testirali tudi nova vojaška orožja – na primer beli fosfor, ki je po mednarodnem pravu prepovedan. O nesporni uporabi fosforja pričajo poročila humanitarnih delavcev in zdravnikov na vojnem območju. 

Vse tarče, ki jih je zadela izraelska vojska, bi lahko bile »povezane s Hamason«, še več, Hamas naj bi vse napadene, strateško pomembne objekte obdal z živim ščitom, ki so ga tvorili prebivalci Gaze, zato se civilnim žrtvam enostavno ni dalo izogniti, so zatrjevali v Izraelu. Kot ugotavlja Marcel Štefančič, jr. so bili prebivalci Gaze na enak način »povezani s Hamasom«, kot so bili v Afganistanu vsi »povezani z Al-Kaido«. Uspeh v Gazi lahko prinese samo zmaga nad celotno mrežo Hamasa, ki jo je treba prerezati na vseh stičiščih. Da je izraelska stran napad zapakirala oziroma reducirala zgolj na Hamas, je jasno vidno v kolumni pisatelja in novinarja v Nazaretu, Jonathana Cooka, ki v tekstu »Israel's Doctrine of Destruction« zapiše citat, ki ga je izrekel neki uradnik v izraelski vojski: »Hamas ima veliko aspektov, zato moramo uničiti njihov celoten spekter, saj je v Gazi vse povezano s Hamasom in vsi podpirajo terorizem proti Izraelu.«

Na tej točki je potrebno jasno dodati, da je bil Hamas demokratično izvoljen na zadnjih palestinskih volitvah januarja 2006. Volitve so spremljali številni mednarodni opazovalci, ki so potrdili, da so bile svobodne in poštene. Hkrati je na tem mestu potrebno pripomniti, da gre vzrok za ponovni spopad med Izraelci in Palestinci iskati že v novembrski kršitvi premirja med obema stranema. Premirje je pretrgal Izrael, s tem ko je napadel domnevne palestinske borce v Gazi in pri tem ubil več Palestincev.

Kot je v članku »Banalna resnica o napadu« zapisal predavatelj mednarodnega prava na univerzi Princeton, Richard Falk, naj bi Hamas med prekinitvijo spopadov večkrat ponudil podaljšanje premirja, celo za desetletno obdobje. 4. novembra je Izrael to ponudbo z napadom prelomil.

Vijay Prashad, ki se ukvarja z mednarodnimi študijami na Trinity College-u, opozarja, da se je prelomitev premirja s strani Izraela začela že 7. maja 2008, ko je izraelska vojska vdrla v mesto New Abasan, ter pred očmi otrok ubila 33-letno učiteljico, ki je v Gazi pomagala v okviru UNRWA-e (UN Relief and Works Agency for Palestine Refugees). Mednarodna skupnost se je res da odzvala, Tel Aviv pa se je samo obrnil stran, kot da se ni nič zgodilo, in zadevo enostavno zaključil v njihovem slogu, kar nazorno potrjuje izjava zunanje ministrice Tzipi Livni, ki je predlog generalnega sekretarja OZN Ban Ki-Moona o ustavitvi spopadov (kar je nov dokaz o neučinkovitosti OZN), zavrnila z besedami, »da se v Izraelu sami odločajo, kdaj bodo sprejeli kakšno odločitev.«

Izrael vs. Palestina: postopno etnično čiščenje

Vsakomur, ki le bežno pozna zgodovino odnosov med Izraelom in Palestino, je popolnoma jasno, da Hamas v tem konfliktu nikakor nima tako pomembne vloge kot se mu pripisuje. Med drugim je treba opozoriti, da je Izrael v času pomembne vloge Arafatove Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) podpiral prav gibanje Hamas in se vseskozi vmešaval v palestinski politični prostor (kot se tudi danes). Jasno je, da je treba spor med sprtima stranema iskati v samih izhodiščih, na podlagi katerih lahko multikompleksno situacijo lažje razumemo oziroma nanjo gledamo bolj objektivno, razumsko in pravično.  

Ozemlje današnje države Izrael je bilo leta 1947 pod mandatom Britanije - »Britansko mandatno ozemlje«. V začetku aprila istega leta so Britanci po »pregledu stanja« palestinsko vprašanje naslovili na Organizacijo združenih narodov (OZN). 28.4.1947 je bilo izredno zasedanje Generalne skupščine (GS), kjer se je ustanovil »posebni odbor za Palestino«. Sestavljalo ga je enajst držav. Avgusta posebni odbor predlaga GS delitveni (večinski) načrt, ki je predvidel judovsko in arabsko državo ter dodelil poseben status mestu Jeruzalem. Takšen predlog je znotraj odbora potrdilo sedem članic, tri so bile proti takšnemu načrtu in so predlagale federativno ureditev (med drugimi Jugoslavija), glasovanja se je vzdržala Avstralija. 29.11.1947 GS OZN sprejme z več kot dvotretjinsko večino »delitveno resolucijo 181/II«, ki predstavlja mednarodno-pravni temelj, na podlagi katerega je bila določena naslednja delitvena rešitev: 56% ozemlja dobijo Judje (Izrael), 42% Arabci (Palestina), 2% pripada Jeruzalemu (»corpus separatum«).

Po sprejetju omenjenega predloga 14.5.1948 nastane država Izrael, ki se po vstopu v OZN zaveže, da bo spoštovala mednarodni pravni temelj - sprejeto resolucijo 181/II. 15.5.1948 se na tem ozemlju konča mandat Britanije, Izrael takoj stopi v vojno z Arabsko državo ter do konca prve arabsko-izraelske vojne, ki se je končala 7.1.1949, osvoji dodatnih 21% ozemlja. To pomeni, da je imel po novem v svoji lasti že 77% odstotkov ozemlja, Palestinci zgolj še 22% (Jeruzalem se je razdelil po ključu 1:1). Na tej točki smo priča prvi resni kršitvi mednarodnega prava.

V sporu je nujno potrebno upoštevati mednarodno pravna določila, saj celotna mednarodna skupnost le-ta poudarja venomer, res pa je, da za nekatere veljajo, za druge spet ne, odvisno od primera, kdo je vpleten in čigavi interesi so vključeni ...

Leta 1949 OZN sprejme (četrto) Ženevsko konvencijo, pri kateri je nujno izpostaviti naslednji vsebinski določbi: a) zaščita prebivalstva okupiranih območij; in b) preprečitev okupacijski sili, da okupirano območje spremeni v trajno. Ni trajalo dolgo, da se je prelomila tudi ta določba. Osemnajst  let po nastanku Izraela, leta 1967, se je odvila tako imenovana »Junijska vojna«, ki je traja vsega šest dni. Izrael pridobi v svojo korist še preostalih 23% ozemlja. Na tej točki gre za drugo resno kršitev mednarodnega prava in Ženevske konvencije.

V osemnajstih letih obstoja je Izrael prišel iz 52% ozemlja vse do 100%. Kršitve mednarodnega prava so se nadaljevale. V naslednjem obdobju se je etnično čiščenje Arabcev oziroma Palestincev nadaljevalo, vendar v bolj prikriti obliki. Etnično čiščenje je po mnenju Ilana Pappea, avtorja knjige "The Ethnic cleansing of Palestine", napovedovala že Konzultanta judovske skupnosti v Daletu (plan Dalet oziorma plan D). Izrael je leta 1993, po Mirovnem procesu v Oslu, na Zahodni breg naselil 110.000 Judov, do leta 2000 je to številko povečal na 190.000, danes jih tam živi 275.000 (»kontingventa Judov«).

Vedno večje naseljevanje Judov na Zahodni breg pomeni vedno manjše možnosti za palestinsko državo. Po mednarodnih normah so osnovne lastnosti za ustanovitev države naslednje: prebivalstvo, ozemeljska celovitost in efektivna oblast. Z naseljevanjem Judov na Zahodni breg Izrael lomi predvsem drugi predpogoj za nastanek države, saj na tem območju načrtno gradijo ogromna stanovanjska naselja, ki ozemlje delijo na več delov. Enak pristop Izrael zavzema z gradnjo širokih avtocest, ki so razvejane preko celotnega Zahodnega brega in so na voljo za uporabo zgolj Judom. Rušitev oblasti oziroma Hamasa je napad na tretjo karakteristiko države - efektivna oblast -, kar je Izrael pokazal z napadom na Gazo. Uničevanje prebivalstva, kot tretjega predpogoja za nastanek države, se dogaja z vsako vojno ofenzivo posebej - tudi zadnjo na Gazo -, četudi ob mnogoterih kršitvah mednarodnega prava in norm. Etnično čiščenje se tako samo še stopnjuje, meja bo dosežena samo v primeru, ko bodo Palestinci dejansko izkoreninjeni.