Radikalizacija resentimenta

Napad na Gazo bo nedvomno pustil izjemne posledice na palestinski strani. Tako v tem trenutku, kot tudi v bližnji in daljni prihodnosti. Skoraj nemogoče se zdi, da bodo Palestinci po takšni moriji ostali ravnodušni in brez nasprotnih udarcev. Kot je dejal strokovnjak za Bližnji vzhod, Primož Štrbenc, bo zadnja ofenziva ustvarila še bolj radikalno politiko Hamasa, ki bo delovala še bolj militantno. Težko si je namreč predstavljati, da takšne »destruktivne in katastrofalne okoliščine ne bi pustile trajnih posledic na odraščajoči mladini, saj bo le ta rasla v strupenem sovraštvu do Izraela«, še dodaja.

In jasno, ravno to je bil glavni cilj Izraela - palestinsko ljudstvo (in Hamas) narediti še bolj radikalno, jih pripeljati do skrajnosti, saj se bodo v takšnih primerih še pogosteje posluževali militantnih akcij proti Izraelu. Slednji bo takšne napade seveda s pridom uporabljal in izkoriščal, saj jih bo lahko vedno znova zapakiral pod »pravico do samoobrambe«. Paradoksalno, ampak še kako realno, tudi palestinski odgovor lahko jemljemo v istem kontekstu, ampak, kadar se branijo Palestinci vedno govorimo o terorizmu, ko se »brani« Izrael, ta konstruktivistično-relativni pojem izgubi vsak pomen.

»Izraelci se počutijo žrtve tudi takrat, ko ubijajo druge«, je zapisal Patrick Cockburn v članku na spletni strani CounterPunch. Nenazadnje imajo Izraelci na svoji strani še vedno zadnji izhod v sili, ki ga vsakič znova iščejo v holokavstu (da ne bi prišlo do nesporazumov, je na tem mestu potrebno jasno povedati, da je bil holokavst verjetno največji zločin v zgodovini človeštva in je vreden vsega obsojanja). Nekdanji izraelski premier, Ariel Šaron, je nekoč dejal, da »Izrael ne more zgrešiti zločinov zoper človečnost, saj so njegovi prebivalci preživeli holokavst«. Že res, da gre pri holokavstu za primer brez primera, toda v izraelski politični paradigmi se le ta prepogosto uporablja kot politično orodje, ki legitimira vsakršno početje oblasti v Izraelu. Kontrapunkt skrajnosti je ravno tako nedopustljiv.

Where are you, Mr. Obama?

Pri vprašnju spora med Izraelom in Palestino je, poleg vseh moralnih pogledov, ki so seveda nujni in predvsem človeški, potrebno dodati tudi politično noto, ki v veliki meri kroji odnose med sprtima stranema. Znano je, da so Združene države Amerike največji podpornik Izraela, kateremu letno namenijo tri milijarde dolarjev za obrambo, od tega Izraelci namenijo dve tretjini vsote za oborožitev. Poleg finančne podpore ima Izrael tudi politično ter diplomatsko podporo ZDA. Premier Ehud Olmert se je v nedavnem televizijskem intervjuju na veliko hvalil, kako je po telefonu poklical predsednika ZDA (takrat je bil to še George Bush), ki je ob tem pozivu prekinil predavanje v Philadelphiji ter sprejel urgentni klic, v katerem je Olmert Busha pozval, naj takoj prepreči sprejetje resolucije v Varnostnem svetu. Za konec je dodal, da je Bush samo poklical Condoleezzo Rice in zadeva je bila urejena.

Večinsko javno mnenje v ZDA podpira izraelsko stran, kar ni nič nenavdnega, saj ameriški in evropski mediji sistematično konstruirajo drugačno resnico o sporu, s tem da se namerno izogibajo nekaterim bistevnim vprašanjem, ki dokazujejo hegemonijo Izraela nad Palestino. Medijsko pristranskost potrujeje tudi BBC-jeva in SKY-jeva neobjava humanitarnega poziva za Gazo, ki ga je sestavil Disaster Emergency Committee. Televizijski hiši sta objavo odklonili, ker naj bi se trdno držali nepristranskosti poročanja o dogajanju v Gazi. Kar je seveda čisto sprenevedanje, saj sta nepristranskost in objektivnost že lep čas na izjemno trhlih temeljih, celo na tako majavih, da se z njimi elegantno manipulira. Kot drugo bi se medijski hiši morali vprašati, če ni pristransko tudi to, da palestinsko-izraelski vojni posvečajo izjemno pozornost (kar je neizpodbitno pravilno), številnim drugim vojnam, na primer v Afriki, pa ne namenijo nikakakršne pozornosti. Toda to je že druga zgodba ...

A kljub temu večinsko mnenje le nekaj šteje. Američani so si relativno enotni, da lahko novoizvoljeni ameriški predsednik, poleg globalne finančne in ekonomske krize ..., posreduje tudi pri palestinsko-izraelskem sporu. Ameriška zunanja politika bo s prihodom Baracka Obame dobila nov obraz. Vendar ne potrebujemo kakšenga posebnega raziskovanja, da uvidimo, kako je Obama zadnjo ofenzivo v Gazi samo nemo opazoval. Resnega stališča o tem vprašanju nismo pričakali, čeprav se je skupaj z administracijo lahko pripravljal na vse težave v katerih so ZDA. Slišali smo opredelitev do Iraka, slišali smo opredelitev do Afganstana, slišali smo predloge reševanja finančne krize ..., nismo pa slišali nikakršne opredelitve glede napada na Gazo.

Naj samo spomnimo, kaj je Barack Obama 4. junija 2008, takrat še kot predsedniški kandidat, dejal o Izraelu: »Tisti, ki ogrožajo Izrael, ogrožajo ZDA« /.../ »kot novoizvoljeni predsednik bom v Belo hišo prinesel brezpogojno zavezo o varovanju Izraela« /.../ »zagotovil bom, da se bo Izrael lahko branil pred vsemi napadi od Gaze do Teherana« /.../ »kot predsednik bom implementiral memurandom, ki bo Izraelu namenil trideset milijard finančne pomoči za obrambo v naslednjih desetih letih.« Če k temu dodamo še besede nove zunanje ministrice Hillary Clinton, ki je leta 2007 dejala: »Za Izraelom stojimo, ker predstavljajo temelj demokracije v regiji« /.../ »Za Izraelom stojimo, ker so njihove težave naše težave«, nam je pogled na bodočo zunanjo politiko ZDA še bolj jasen. Ob nemem opazovanju arabskih (sosednjih) držav in v neštetih mlačnih odzivih »velike« Evropske unije, ki ob vsakem resnem vprašanju vedno znova ne najde skupnih stališč, kaj šele, da bi lahko kakor koli posredovala, se problemi na Bližnjem vzhodu ne bodo odpeljali na drugačno pot. Zaradi tega je izhod iz položaja, ki se vztrajno slabša, skoraj da nemogoč. Vodilni svetovni intelektualec, Noam Chomsky, je v komentarju o dogajanju v Gazi dejal, da si »ob vnovični nočni mori v Gazi skoraj ne moremo več predstavljati dogovora med Palestinci in Izraelci o dveh državah.«

Vendar ljudje širom planeta vseeno verjamejo v drugačno zunanjo politiko ZDA. Množice in množice so slavile inavguracijo 44. predsednika, ki bo v svet prinesel spremembe. Izrael je pred zaprisego Baracka Obame celo končal vojno ofenzivo na Gazo, da se Obami v prvih dneh ne bi bilo treba ukvarjati s tem vprašanjem. Vendar moramo biti ob tej evforiji zelo pazljivi, kajti ni je lažje poti za ohranitev ali celo poslabšanje stanja, če imaš za vsako potezo široko podporo množic doma, kot tudi po vsem svetu ... And God bless the United States of America!