|
|
|
Bumerang Matjaža Zanoškarja |
 |
 |
 |
|
Jernej Prodnik
|
|
Četrtek, 07. januar 2010 15:00 |
Že res, da je Matjaž Zanoškar ljudski človek, v družboslovju bi temu preprosto rekli populizem, a dobro ve, kaj hoče. Svojo šarado igra dobro in preračunljivo, zaveda se, kaj je v lokalnem okolju (na žalost zaenkrat še) nuja, da se obdržiš na političnih funkcijah, in da v tem času po možnosti pridobiš še kakšno novo. Ni potrebnega prav veliko teoretiziranja, da bi se zavedali o racionalnosti tovrstnega delovanja, obenem pa je potrebno priznati, da Matjažu ni potrebno storiti prav veliko, da bi ohranjal to podobo, saj je ljudski skorajda po svoji naravi. Pa še lepo poje. To ni le značilnost župana Matjaža, je lastnost velike večine županov slovenskih mikro-občin, ki se zdijo v nekem relativno kratkem času praktično nezamenljivi, razen če se za odhod seveda odločijo sami ali pa naredijo kakšno res izjemno neumnost.
Največji problem ob takšni ljudski igri se pojavi, ko naletiš na sebi enakega in enakovrednega. V Matjaževi politični računici zagotovo ni bilo prevzemanje kakšnega izmed ministrstev, saj bi se s tem odpovedal dvema funkcijama naenkrat – županski in poslanski. Niti enega pametnega razloga nima, da bi iz okolja, ki mu nudi skorajda plebiscitarno podporo, podal v izvršilno vejo oblasti, ki je precej bolj pod očmi (širše slovenske) javnosti in posledično tudi nadzora. V mnogih pogledih omejena Koroška tega nadzora roko na srce nima, in najbrž ga ne bo imela še nekaj časa.
Leto se je za Matjaža začelo brilijantno, tudi uradno je Slovenj Gradcu padlo nekaj denarja, posebnih skrbi ni bilo. A ko je tako blizu ob tebi oseba, ki te po populizmih (predvsem pa po debilizmih) prekaša v vseh pogledih, lahko veter piha nenadzorovano in spremenljivo.
Da v interesni skupini upokojencev, ki je po nekem čudnem spletu okoliščin postala stranka, ni vse v najboljšem redu, se je govorilo že precej časa. Problemi so bili že ob vstopu v prejšnjo koalicijo, saj mnogi člani in tudi poslanci temu niso bili naklonjeni. Ob pristopu Karla Erjavca, ki je svojo politično nišo našel v provokativnih izjavah, zaradi katerih bi ga brez problemov zaposlili v kakšnem cirkusu, pa ni prav nenavadno, da so ta trenja le še eskalirala. Sod smodnika je poknil z rezanjem Franca Žnidaršiča, ki je bržkone upravičeno (vsekakor pa ne prvič) protestiral proti Erjavčevi avtoritarnosti v stranki.
Če je poslanec Matjaž proteste Žnidaršiča in drugega izobčenca (župana Ruš) Vilija Rezmana proti težnjam v stranki najprej še delno podpiral, vsaj ko je prišlo do menjav na ministrstvu za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, je nato kaseto hitro obrnil in stopil povsem na stran Erjavca ter s tem očitno najmočnejše struje v stranki, ki pristaja le na eno načelo: avtoritarni utilitarizem. Ob ljudskem pristopu največkrat ne ostane prav veliko prostora za načela, a ravno načela so tista, ki so Matjaža pripeljala v neugodno situacijo. Znana pesem Martina Niemöllera, »Najprej so prišli«, ponazarja tudi to velikokrat pravzaprav precej pragmatično dilemo, in gre takole ...
Ko so nacisti prišli po komuniste,
sem ostal tiho;
nisem bil komunist.
Ko so zaprli socialne demokrate,
sem ostal tiho;
nisem bil socialni demokrat.
Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril;
nisem bil član sindikalistov.
Ko so prišli po jude,
sem ostal tiho;
nisem bil jud.
Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več ki bi spregovoril.
Vprašanje, na katerega nakazujem, je sledeče: »So sedaj prišli po Matjaža Zanoškarja?« Vse kaže, da res, in nikogar več ni, ki bi spregovoril. Vsaj ne v stranki, ki ga je posvojila. Dejstvo je, da ni skoraj nobene možnosti več, da bi se Erjavec rešil iz sranja, ki ga je vztrajno nametal okoli sebe zadnje mesece. Če bo hotel ostati v najožji politiki, blizu dogajanja, mu ne preostane kaj drugega, kot da gre nazaj v poslanske vrste. A problem je, da ga je na volitvah v volilni enoti Celje dobro potolkel (takrat še samo) župan Matjaž, ki je posebne afinitete do interesne skupine upokojencev DeSUS dobil v izjemno kratkem času. V skladu z avtoritarnim utilizarizmom Karlu in stranki ne bo preostalo drugega, kot da se bodočega ministra (?) Matjaža na eleganten način znebi ... In kako drugače, kot da mu onemogoči opravljanje ene funkcije, s premestitvijo na drugo?
Instrumentalna politična racionalnost največkrat ne pušča odprtih prav veliko opcij in Zanoškarja v primeru upoštevanja diktata stranke ne čaka nič dobrega. Možnost ministrovanja je odločno zavrnil že, ko je prišlo do menjave ministrice Zlate Ploštajner na lokalni samoupravi, pa je šlo za področje, ki bi mu po vsej logiki zagotovo moralo biti bližje, kot mu je okoljsko. Če v tem primeru ni našel skoraj nobenega razloga, da bi prestopil v izvršilno vejo oblasti, zakaj za vraga bi ga našel na področju, ki ga niti najmanj ne pozna, ki je pod posebnim nadzorom nevladnikov, za povrh pa se mu v kriznih časih niti približno ne piše dobro glede obsega finančnih sredstev (vsem površinskim zaobljubam navkljub)? Matjaž nima pretiranih problemov s (samo)predstavljanjem, drugače niti ne bi bil župan, večje ima z izvrševanjem. Ob vseh funkcijah, ki jih sicer prav rad prevzema, pa bi ta bila prej kazen kot kaj drugega.
Po prvih izjavah sodeč se je strankina mašinerija očitno že začela vrteti. Novi vodja poslanske skupine DeSUS Joško Godec, ki se je pred parimi urami mudil v Slovenj Gradcu, je po poročanju Dnevnik.si dejal, da »Zanoškarja v kandidaturo niso pretirano prepričevali, pač pa gre predvsem za prevzemanje določene odgovornosti. Osebno Zanoškarja ceni in spoštuje njegovo delo, odločitev, da izpostavi svoje ime, pa je po njegovem lahko le odločitev pokončnega človeka, kot je Zanoškar.«
Zanoškar je za Radio Slovenija po drugi strani »ponovil, da je verjetnost za njegov odhod na ministrstvo majhna in da je pritisk nanj zelo velik, tudi zaradi strankarske računice.« (via mmc rtvslo). Več kot očitno je zagata izjemna, hektično se išče vmesne poti, ustavne presoje, možnost delnega vodenja ministrstva in tako dalje in tako naprej. Menda ja ne bomo že prvi teden v letu videlu vrnitev v prihodnost in ponovitev jare kače, ki je lansko leto na tnalo vrgla Matica Tasiča?
Za konec je nujno izpostaviti predvsem eno dejstvo: vprašanje odgovornosti Zanoškaru narekuje izključno eno potezo. Ta zagotovo, in niti približno ni zadovoljitev parcialnih strankarskih interesov, ki bi jih Erjavec preko Godca rad prodal kot interes širšega, celo skupnega pomena. Odgovornost je, da Zanoškar kategorično zavrne vodenje ministrstva, za katerega niti približno ni usposobljen, in ki kot zadnjo stvar, glede na siceršnjo izjemno pomembnost področja (s katero se lahko igra le v republiki idiotskih ignorantov, kot je Slovenija), potrebuje dodatno popolno razvrednotenje, ki se je odvila že s katastrofo imenovano Karl Erjavec. Ob tem imenovanju bi se moral zgroziti vsakdo, prav tako ob neprestanem strankarskem kupčkanju, ki obrača tudi najbolj odporne želodce.
Eden izmed ministrov v trenutni vladi je na vprašanje pomembnega gospodarstvenika, zakaj se je odločil za prevzem ministrstva, odgovoril, da so mu to mesto ponudili. »Kdo ga ne bi vzel?,« mu je nakazal. Sledil je oster odgovor, da si prav On nikakor ne bi upal, ker gre za prezahtevno področje, ki presega njegove sposobnosti. To ni le logika tega ministra, da se razumemo, gre za skrajno neodgovorno logiko večine politikov, ki funkcij ne prevzemajo glede na svoje sposobnosti in zmožnosti - pogosto celo interese, ki velikokrat niso niti povezani s prevzetimi funkcijami - ampak glede na druge vzvode in hotenja. Gre za pojav, ki je v skrajnem nasprotju s širšo družbeno odgovornostjo in skupnimi interesi, katerih usklajevalec naj bi bila politika.
Največjo odgovornost prevzameš, če se zavedaš svojih meja, pa čeprav je to skoraj zagotovo najtežja stvar. In prevzameš jo ne glede na posledice. Prav za to se uporablja beseda pokončnost, s katero v stranki DeSUS očitno operirajo kot svinja z mehom.
p.s. Glavna lastnost bumeranga je, da se vrača.
|
|
Zadnje izjave z ulice
S Kristino, Vanjo, Erno, Ignacem in Štefko o novem slovenjgraškem centru
Četrtek, 03. september | Lucija Kac, Katja Žunec
 Nekaj manj kot štirinajst dni po odprtju novega trgovskega centra v Slovenj Gradcu sva se podali pred njihova vrata, da naključne mimoidoče povprašava o prvih vtisih. Tako sva srečnim izbrancem zastavili dve preprosti vprašanji – kaj menijo o...
|
|
T'k prajijo 
