Največja vojaška sila sveta, Združene države Amerike, že nekaj časa vreje v bitki za predsedniški stolček. Narava čezlužne politike narekuje zgodnji štart v volilno tekmo, saj največji stranki najprej izbirata kandidata po posameznih zveznih državah v svojih vrstah, nato pa se izbranca pomerita še na vsedržavnih volitvah. Pravi cirkus se začne že leto pred dejanskimi volitvami.

V vrstah demokratov je situacija letos še posebej konfuzna, saj se bo očitno odločanje o končnem kandidatu stranke preložilo na strankarsko konvencijo. Niti Hilary Clinton niti Barack Obama ne nameravata odstopiti iz primarnih volitev, ki so očitno dokončno sprle volivce te stranke, obenem pa vnesle toliko nizkih udarcev, kot bi jih kandidati pričakovali kvečjemu iz nasprotne strani, ne pa iz lastnih vrst.

Le malce pod površino te navidez urejene ter idilične nacije lahko tudi neizurjeno oko opazi množico nasprotij. Vidi lahko razpoke v številnih mitih, ki trudoma držijo ameriški sen za silo pokrpan, ter kontradiktornosti povsem razslojene družbe. Od visokoletečih japijev do družine, kjer starša delata noč in dan za preživetje, je le en korak. Začasna sprtost elit je za to državo še najmanjši problem, ker se bodo za ohranitev (relativne) stabilnosti sistema ne glede na kolateralno škodo sprijaznile z izidi.

V zgodbi o predsedniških volitvah, ki jih z zanimanjem spremljam vse od začetka, me najbolj veselijo majhni, za večino uveljavljenih komentatorjev nepomembni trenutki. Sporočila, ki nemo, a zato toliko bolj prepričljivo razkrivajo naravo družbe ali ozadje medijske mašinerije. Še kako so pomembne tudi »velike zgodbe«, kot so poteze največjega medijskega mogotca na svetu, Ruperta Murdocha. Le-ta je pred leti precej dolgo podpiral demokrate, nato pa so z njegovim prestopom v nasprotni tabor, v krog republikancev, kot za šalo začeli zmagovati prav oni.

Novinarji in mediji se premalo ukvarjajo s temi zgodbami, čeprav so velike. Kako bi potem pričakovali, da bi se ukvarjali z resno analizo še manjših?

Pred skoraj natanko mesecem je bila ena izmed glavnih novic tedna poslovilni govor Jeremiaha Wrighta, ki je odhajal v pokoj. Krščanski pastor, ki je Baracku Obami precej blizu, je ostro napadel politiko ZDA, njeno rasistično zgodovino ter agresivno vodenje vojn. Zgodbo so v trenutku in brez pomisleka pograbili praktično vsi svetovni mediji. Obama je bil stisnjen v kot in se je od izjav raje hitro ogradil.

Situacija je zanimiva iz mnogih razlogov. Le nekaj tednov pred tem dogodkom so bile v obtoku slike Obame v muslimanski narodni noši in mediji desne provenience (med njimi seveda tudi Murdochova postaja FOX) so naravnost neumno zadevo, ne ravno presenetljivo, pograbili ter ga obsodili za muslimana. Evropejcu je težko razumeti strah pred islamom, ki se je mnogim američanom zažrl vse do kosti; naj bo zategadelj dovolj omemba, da je ta ogromen. Dodajmo še trenutne dežurne krivce ter vojno proti terorizmu - oboje je indirektno povezano z islamom - in kaj hitro je jasno, da je Obama za velik del populacije postal s tem še bolj nesprejemljiv, kot poprej. Z govorom pastorja Wrighta torej pride do zanimivega obrata, kajti končno je očitno jasno, da Obama pač ni musliman. Je pa podobno hudo, če ne bolj, saj je to resnična grožnja, ki mu jo očitajo vse od začetka, da ni patriot. Po ameriški definiciji patriota, ti pač ne smejo kritizirati niti najbolj neumnih vojaških spopadov.

A za vse skupaj je veliko bolj pomembna vzporedna zgodba, ki se v istem času zgodi predsedniškemu kandidatu republikanske stranke, Johnu McCainu. Popularni televangelist (televizijski duhovnik) Rod Parsley se je namreč skupaj z McCainom pojavljal na volilnih shodih, v zvezni državi Ohio je bil njegov glavni zaveznik, izrekel pa mu je tudi javno podporo. Omenimo, da gre za znanega ksenofoba, ki skoraj direktno kliče po izbrisu vsega islamskega sveta, ker po njegovem izvaja nepredstavljivo grožnjo krščanskemu svetu. Ameriški televangelisti so znani po svojih radikalnih prošnjah, redno na primer kličejo po atentatih voditeljev suverenih držav, ki so na obisku v ZDA (med njimi za primer Huga Chaveza).

Še en razlog je, zakaj je situacija nadvse zanimiva. Jeremiah Wright je bil zaradi izjav pribit na medijski križ. Zaradi modre politične pragmatičnosti, brez katere bi se lahko poslovil od boja za predsedniško mesto, se mu je moral odločno odpovedati celo sam Obama. A Wrightove besede niso bile laž. Bile so pravzaprav precej podobne govorom dr. Martina Luthra Kinga, čigar okrogla obletnica smrti je šla mimo pred kratkim. King, eden izmed največjih borcev za človekove pravice v ZDA, je prav tako bil duhovnik. Padel je pod streli atentatorja, po tem ko je bil že lep čas na radarju vseh mogočih obveščevalnih agencij. Šlo je za človeka, ki je bil nevaren za ustaljen sistem, ki je odločno zahteval spremembe in ki je z gorečimi govori premikal gore ter iz apatije zbujal zatirane ljudi. Šlo je tudi za obskurneža, ki se ga je dvopolna real-politika v tistem času dejansko otepala in se ga bala. Ob letošnji obletnici smrti so njegova prizadevanja hvalili čisto vsi! Pa sploh vedo kaj je govoril? So ga privzdigovali le zato, ker ga morajo? Da se znova vsaj površinsko pokrije ves diapazon družbenih nasprotij?

In končno: Zakaj neka zgodba obkroži svet in pride v skoraj vse domove, druge ne povoha nihče? Od kje ta prepad pri predstavljanju novic in določanju, kaj bo sploh prišlo do ljudi? Morda še bolj pomembno, kdaj so postali nekateri fašistični pozivi popolnoma sprejemljivi, da jih skoraj nihče ne problematizira? Zakaj se novinarji počutijo svobodni ob (ne)lansiranih zgodbah, ki jih morajo prepisovati, modelirati ter krajšati - eden za drugim? Zakaj je neka situacija predstavljena na točno takšen način in zakaj so nekatere zgodbe predstavljene kot dejstva, ne interpretacije? Zakaj so včasih podani samo faktografski podatki, kjer si lahko zgodbo predstavljajo samo strokovnjaki? Zakaj včasih toliko balasta? Zakaj se nekatera dejstva zamolči, druga pretirano poudarja ali tretja celo tiho potvarja?

To so vprašanja na katera si mora odgovoriti vsak bralec posebej. Si pa preko analize majhnih zgodb lažje razlagamo stvarnost. Učinkoviteje lahko razkrivamo ideološkost medijev, njihovo nujno ter večno pristranskost. Njihov mogočen vpliv pri obnavljanju dominantne ideologije, ki ga čisto nevede prevajajo na uporabnike. In ti vse to nevede jemljejo kot edino pravilno.

Morda pa bo ta prispevek vsaj delno razložil zakaj me zmrazi, ko preberem, da velika večina gledalcev televizije popolnoma zaupa predvajanemu. Brez dodatnega razmisleka.