V obdobju romantike, ki se je vgnezdila v čas po francoski revoluciji, torej v čas prebujanja narodov in njihovih zahtev po svobodi in pravičnejšem družbenem redu, je bilo romantičnim pesnikom odmerjeno posebno mesto, saj so bili največkrat prav oni tisti, ki so v pesniški besedi med drugim sporočali tudi politične ideje tistega časa. V politični zavesti Slovencev je manj znano, da lahko našega največjega romantičnega pesnika Franceta Prešerna imenujemo tudi za očeta moderne politične misli na Slovenskem. Pod pojmom moderne politične misli tukaj razumemo tisto politično misel, ki izvira iz razsvetljenstva in ki se je izkristalizirala med francosko revolucijo in v času po njej.

Prešeren se je, tako kot veliko drugih romantični pesnikov, s svojo poezijo dotikal različnih političnih vprašanj, med katerimi se ni mogel ogniti vprašanju pravičnosti tega sveta v sistemu kapitalizma. Na številnih mestih svoje poezije je izrazil kritiko nad tem sistemom. V svoji prvi véliki pesmi Slovo od mladosti Prešeren z verzom: »Da človek toliko velja, kar plača«, ostro kritizira materialistično miselnost. Nadnjo se Prešeren zgraža tudi v pesmi V spomin Andreja Smoleta, ko zapiše verza: »Videl povsod si, kak' iščejo d'narje,/ kak se uklanjajo zlat'mu bogú«. V Glosi pa Prešeren s čudovito metaforiko brani svoj »pesniški poklic«, ki čeprav ne prinaša denarja, pa prinaša duhovno srečo: »Kóder se nebo razpenja,/ grad je pevca brez vratarja,/ v njem zlatnina čista zarja,/ srebrnina rosa trave,/ s tem posestvom brez težave/ on živi, umrjè brez d'narja.« Prav tako v sonetu O, Vrba, srečna, draga vas domača postavlja duhovno in ljubezensko srečo pred materialno: »Za doto, ki je nima miljonarka,/ bi bil dobíl z izvóljeno devico«. Tudi malce bolj prigodniške Prešernove pesmi so pomembne za vprašanje Prešernovega razmerja do kapitalizma. V socialno naravnani pesmi priljubljenemu ljubljanskemu županu Janezu N. Hradeckemu se je Prešeren zavzel za splošno bratoljubje, ki bi zaobjelo vse sloje prebivalstva, kar je izraženo v verzu: »Da brat pomagal bratu bi z nesreče«. V pesmi Soldaška je Prešeren podal svojo kritiko kapitalizma s tem, ko je opozoril na izkoriščanje kmetov in razumništva: »Učeni stan je zanič'van,/ skrbi in hude leta/ moré uboz'ga kmeta«. V Elegiji svojim rojakom pa Prešeren spoznava, kako kapitalizmu primanjkuje tudi smisla za občutek pripadnosti narodu in s tem povezanim občutkom za kulturo: »Kranjc! Ti le dobička iščeš,/ bratov svojih ni ti mar,/ kar ti bereš, kar ti pišeš,/ more dati gótov d'nar!«

Kot svetovljan pa Prešeren v svoji kritiki nepravičnih socialnih razmer, ki jih je ustvaril kapitalizem, ni meril samo na slovenske razmere. V sonetu Vi, ki vam je ljubezni tiranija njegov socialno-pravični čut seže do suženjstva v tedanji Ameriki, do katerega izrazi svoj negativni odnos z retoričnim vprašanjem: »Povejte vi mi, slepi modrijani:/ al' trud'jo za dobiček, za petico/ v Ameriki se črni Afrikani?«. S tem bi lahko povlekli vzporednice med Prešernom in brazilskim romantičnim pesnikom Antôniem Fredericom de Castrom Alvesom, ki si je kot zagovornik odprave suženjstva pridobil vzdevek »pesnik sužnjev«.

Prešeren je prav tako v svojem odvetniškem poklicu nastopal s socialnim čutom. Znano je, da je leta 1848 vodil kolektivno pravdo 106 kmetov zoper dajatve desetine in sicer je vložil tožbo, ki naj bi dokazala, da dolžnost te dajatve ne obstaja. Med vladajočo gospodo se je tako o Prešernu začel širiti sloves »zvijačnega« zagovornika kmetov in drugih zatiranih slojev. Svojim socialnim, protikapitalističnim načelom je bil Prešeren pač zvest tako v poeziji kot tudi v vsakodnevnem poklicnem delu in nam kot tak lahko predstavlja pomembno moralno avtoriteto v iskanju pravičnejšega družbenega reda.