Sto dni je nenapisano pravilo demokracije, ko opozicija pusti vladi, da prevzame vajeti v svoje roke, da ministri prevzamejo svoje posle in da v miru pripravi nastavke za delo v prihodnje. Sto dni pomeni, da opozicija takrat vlade ne napada in kritizira. Premier Borut Pahor je takoj po inavguraciji povedal, da ne potrebujejo sto dni, dovolj jim je miru do božiča.

V opoziciji se tega nenapisanega standarda kar držimo, toda Borut Pahor ima več težav znotraj koalicije kot pa s samo opozicijo. Pravega vsebinskega dela še sploh ni čutiti, prekucijam in prevrati pa se v opoziciji le privoščljivo nasmihamo in ob strani opazujemo, kako se bodo med sabo požrli, kot bi rekel pokojni predsednik države dr. Janez Drnovšek. Finančna kriza pa trka na vrata.

Sestavljanje ministrskega zbora je seveda težavno, saj je treba upoštevati volilni izid. LDS je kljub skromnemu izidu dosegla največ: ne le pomembne resorje, ki jih zasedata Kresalova in Zalar, tudi druge resorje, ki so jih zavzeli bivši eldeesovci, ki so se po razpadu stranke razbežali med Zares in Socialne demokrate, da ne govorimo o največji državni banki, ki bo poslej z Draškom Veselinovičem nov finančni fevd LDS. V tej koalicijski aritmetiki je treba iskati tudi primerne ljudi za posamezne položaje in moja pripomba na plenarnem zasedanju parlamenta, da so med njimi tudi taki, ki jim ne bi zaupali niti vodenje trafike kje pod Uršljo ali Peco, seveda ni bila upoštevana. Pahor ima v svojem ministrskem zboru nekatere posameznike, katerih sposobnosti so v obratnem sorazmerju z velikansko željo po oblasti. Torej nizke sposobnosti in velike želje po vladanju. 

Borut Pahor ima in bo imel težave. V vladi in stranki ter koalicijskih partnerjih ima preveč jastrebov, ki ga bodo slej ko prej požrli. Pahor je sposoben politik, vendar preveč uglajen in premalo odločen, da bi korenito pristrigel peruti ekstremistom. Poteza z dr. Dimitrijem Ruplom, ki ga je povabil v svoj kabinet, je znotraj stanke in koalicije naletela na orkestrirano nasprotovanje. Tudi psihiater Ziherl se sploh še ni vselil na Štefanovo na Ministrstvo za zdravje, ko se je zaradi Rupla tej funkciji odpovedal. V reviji Reporter sem Pahorjevo potezo komentiral, da je ta poteza kratkoročno najbolj koristila prav predsedniku vlade. S tem je poslal predsedniku države jasno sporočilo, da se z njegove strani ne bo pustil voditi in vplivati, da bo mislil z lastno glavo. Na drugi strani pa bo lahko izkoristil znanje in izkušnje, ki jih Rupel nedvomno ima. Rupla danes najbolj kritizirajo tisti, ki so v času vladavine LDS največ časa prebili z njim. Kritizirajo ga tisti, ki so v življenju prebrali manj knjig, kot jih je Rupel napisal. V ta kadrovski paket lahko dodamo še Matjaža Šinkovca in Anžeta Logarja, odstavljenega direktorja Urada za komuniciranje, kar je  bila poteza generalnega sekretarja vlade Milana M. Cvikla, ki je Logarju neki ponedeljek povedal, da ga bo vlada v četrtek odstavila, premier pa menda za to sploh ni vedel.

Borotu Pahorju se še ne dogaja stranka, je trdno v sedlu. Zahteva  po njegovem odstopu je bila le vaška politična folklora in igra. Ta medijski pomp okrog Rupla, Šinkovca in Logarja pa je vendarle del dobro načrtovane igre, ki preusmerja pozornost od relevantnih tem. Vsa država je ujetnik teh kadrovskih abotnosti, resne vlade po svetu pa zasedajo dneve in noči in preigravajo možnosti, kako bi se spopadli s finačno krizo, kakšne ukrepe še potegniti, da bi bile posledice čim manjše. To so relevantne teme, ki bi jih morala resno načeti tudi vlada Boruta Pahorja, toda s kadri, ki bi lahko prodajali le tobak ali časopise, bo to zelo težka naloga. In tega trdega oreha se kar nočejo lotiti.

Škoda, saj imajo v vladi tudi Milana M. Cvikla, ki je v prejšnjem mandatu bil ekonomski vseved, kajti ni ga bilo vprašanja, na katerega ne bi znal odgovoriti.

*Miro Petek je poslanec Slovenske demokratske stranke v Državnem zboru Republike Slovenije in bivši novinar časnika Večer.