Če je izvozna naravnanost družb z najvišjimi prihodki v regiji, ki zaposlujejo znatni del koroškega delavstva, še nedavno veljala za konkurenčno prednost, se je tako rekoč čez noč, vsaj v svojem slovenjgraškem avtomobilskem jedru, prelevila v največjo slabost. Salto mortale bodo tudi zdaj, kot v času množičnih železarskih in rudniških odpuščanj, najbolj občutili delavci. Že zdaj se jih vse več z zgolj minimalnimi plačami iz meseca v mesec bori za vsakdanje preživetje svojih družin. Zato so pričakovanja izgube delovnega mesta resnično nepojmljiva. Izpostavljati delavsko nezmnožnost plačevanja kreditov in položnic danes ni (več) nikakršna demagogija, še manj patetično pretiravanje, ki bi ga morebiti kdo lahko prepoznal v izpostavljanju socialne plati krize. Nasprotno, to je čedalje bolj kruta, brezizhodna realnost proletarskih družin, ki so tiho in povsem nemočni soočeni z radikalnimi ukrepi kapitalistov, ki “najučinkoviteje“ (o)klestijo stroške prav na delavskih plečih.

Potem ko je slovenjgraški Johnson Controls oznanil, da namerava do poletja odpustiti 130 od 640 redno zaposlenih delavcev, zdaj zlasti šivilje v Preventu z vse večjo negotovostjo zrejo v prihodnost. Tudi delavci s pogodbami za nedoločen čas, ki so bili v primerjavi z zaposlenimi za določen čas, ki so jim v večji meri že prekinili pogodbe, bolj zaščiteni, izgubljajo svoje prejšnje (navidezne) prednosti. Zanje vse bolj verjetni črni scenarij, po katerem bi samo iz Preventa utegnili postaviti na cesto tudi do 400 šivilj, snujejo lastniki, ki so še v bližnji preteklosti tako rekoč brezmejno in vsevprek grabežljivo kupovali podjetja, ki so jih pač v nekem trenutku zamikala. Neverjetna je lahkotnost, s katero so sprejemali tveganja ob gradnji imperija Prevent, ki zdaj postopno in neslavno propada.

Ugotovitev predsednice sindikata SKEI Slovenije Lidije Jerkič, izrečena ob predstavitvi gospodarskih razmer v podjetjih (za zdaj) manj prizadete kovinske industrije na Koroškem, da za gospodarsko krizo niso krivi delavci, ampak kapital in njegova pogoltnost, še kako velja. Sindikati sicer skušajo odigrati svojo vlogo, na katero so vsaj v nekaterih podjetjih že pozabili in jo morajo odkrivati znova, a, roko na srce: marsikje so povsem brez moči. Brezbrižnost uprave za sindikalna merila s prednostnimi socialnimi kriteriji, ki naj bi jih v Johnson Controls upoštevali pri odpuščanjih, a so jih gladko zavrnili, je dovolj zgovoren dokaz. Tudi pri pristanku na prisilni kolektivni dopust Preventov sindikat ni imel dosti manevrskega prostora. O tem, ali bodo mogli sprejeti tudi morebitni program presežnih delavcev, ne kaže izgubljati besed.

Delavci v strahu, da jim jutri ne bo več treba v tovarne, bolj ali manj podpisujejo večino papirjev, ki jim jih vsilijo uprave, čeprav lahko tudi s takšnimi podpisi tvegajo dolgoročno zaposlitev. Tako se v neizprosnem kapitalističnem primežu  vsak dan znajde vse več delavcev s poteptanimi pravicami in povsem izgubljenim dostojanstvom. 

*Petra Lesjak Tušek, novinarka Večera