Vsak, torej tudi koroški prostor v principu določajo in uokvirjajo meje, ne zgolj v prostorskem, ampak predvsem v širšem ideološkem, političnem, socio-kulturnem smislu. Meje v razsežnostih posameznikovega pogleda, meje, zasidrane v glavah ljudi, zlasti tiste, ki določajo posameznikov miselni okvir, ki ga bolj ali manj raztegljivo vzpostavlja kot prostor za toleranco do drugega, drugačnega. Meje, ki jih je pripravljen rušiti ali ki jih, še posebej ob družbenih spremembah, znova zarisuje, da vsakič zavaruje svoje lastno bivanjsko polje, s katerim si hkrati paradoksalno omejuje ali celo povsem zagradi svoj (omejeni) prostor.

Je mogoče razmišljati o kolektivnem dometu, mejah, vezanih na regionalno, koroško pripadnost, ali pa so tovrstna razmišljanja preveč posplošena? V kolikšni meri lahko geografski okvir, torej omejenost prostora, s katerim se posameznik identificira, omeji večdimenzionalnost njegove misli? Obstaja skupna nit, ki zajame in povezuje posamezne misli v nekakšno skupno, prepoznavno mentaliteto nekega območja? Zgovorno prispodobo, ki govori o mejah – gore visijo nad nami - je v razmisleku o koroški identiteti nedavno v Večeru uporabil akademski slikar Benjamin Kumprej.

Gore pa po svoje (lahko) tudi odstirajo poglede, vendar pa se razgledi le postopno odpirajo šele potem, ko se prebijemo nanje. Te sicer prostor pod sabo zaprejo, ga uokvirijo, omejijo, morda, kot viseče nad nami, celo v metaforičnem smislu predstavljajo nevarnost, da se slej ali prej zrušijo na nas. Utesnjujejo, stiskajo v dolino, zapirajo smeri, s tem ko usmerjajo nase.

Prispodoba o gorah po svoje govori tudi o distanci, ki je potrebna za širši, drugačen, včasih morda tudi bolj svobodomiseln pogled. V koroški mentaliteti, če naj bi to bila vsaj neka otipljiva, četudi abstraktna kategorija, je prepoznati vsaj nekakšno zagrajevanje v lastne prostore. Ne zgolj v drži Koroške kot kohezivne celote nasproti vsem drugim, zunanjim, ampak tudi od znotraj, v katerih gradi posamične omejene, nemalokrat navidezno samozadostne prostore. Geografska lega je pri tem le izhodišče, iz katerega gradimo širše prostore ali pa (prevečkrat) ostajamo znotraj lastnih. V tem kontekstu gotovo tli tudi potreba po kritični misli, ki naj bi praviloma izhajala iz civilne družbe, katere del so tudi mladi (intelektualci). Ne bi smela biti ali ostati le fraza, da mladi lahko z alternativnim, neobremenjenim pogledom, zazrtim v prihodnost, predstavljajo zagon za kritično misel in soustvarjajo kritične javnosti. Eden od prostorov, ki lahko požene družbeno kritično misel, naj zato postane prav bajta.si. S trdnimi temelji, z več nadstropji, z drznim slogom in še z drznejšo vsebino. Brezmejni prostor, ki naj ga ne določa le prostorskost, ki je v tem primeru pravzaprav že vseobsegajoče medmrežje, ampak naj ga odlikuje predvsem vsestranska pronicljiva misel. Prav takšna, ki lahko zamaje, če že ne povsem (z)ruši meje.