Najlažje se zdi napisati popotno kolumno, napol potopisne refleksije zvezati v stavke in jih na hitro poslati na novo pot po elektronski pošti. Brez težjih misli, brez vsakršnega opravičevanja pred sabo (refleksija je v tem primeru pač precej univerzalna), brez večjih občutkov o sebi, temveč z občutki o svetu. Težje je z globljim zavedanjem, saj lahko tekst prebere vsak, priklopljen na internet; pisati zakaj, kako in s kom si se v nekem tujem mestu znašel, se zazdi izdati trenutek. Zato – kot že nekajkrat poprej – v času popotovalnih krčev spet pišem o svetu samem, o tujih barvah ulic, različnih vonjih kafičev, o drugačnih gibih teles in melosih.

Ko za pičlih nekaj evrov, ki jih zlahka premore tudi študentski žep, vkrcan na sedežih nizkocenovnega prevoznika letiš med zvezdami, da bi na tisti ali oni strani sveta spet ponovil vznemirljivejše poletje, razmišljaš, da je svet skrčen, dosegljiv in bližje kot še nikoli. Večja letališča po obli so postala zbirališča mladih ljudi, ki svoja prijateljstva, ljubezni in znanstva razmeroma pogosto vzdržujejo prek spleta ter mobilnih sms-ev.

Naše relacije so zdaj drugačne. London, Pariz, Barcelona in ostala evropska mesta še nikoli niso bila tako poceni in hkrati tako blizu; prav tako ni nobena eksotika več, če si v ljubezenskem razmerju z nekom, ki ni iz istega kraja ne iz iste države.

Poceni, a morda najzanimivejša bekpekerska romanja, študentske izmenjave razpršene v vse več delov Evrope, kovčki v dvoje in ostala počitnikovanja, danes ponujajo destinacije, o katerih so generacije poprej morda le sanjale. S kančkom potovalne krvi, ščepcem drznosti in precejšnjo mero radovednosti lahko danes prepotuješ svet že pri dvajsetih in nekaj. Preden greš čez lužo, pa lahko mirno začneš v Evropi.

Po izkušnjah se zdi, da so Avstralci eni največjih navdušencev evropskih prestolnic. Ko se enkrat znajdeš v Evropi, jo moraš prečesati po dolgem in počez – največ avstralskih študentov v različnih hostlih sveta ponavadi razlaga, da morajo počitnice v Evropi trajati vsaj 365 dni. Prav tako je enoletno potovalno pohajkovanje po evropskih tleh redna praksa ameriških študentov oz. dijakov, ki si podobno vzneseno ogledujejo Rim, Benetke, Pariz, Amsterdam in ostala odmevnejša mesta.

Občutki na tujem pa so lahko kdaj tudi divje (z)mešani. Zadrega nastane, če tvoja denarnica pride v tuje roke mestnega žeparja; če sredi tuje asfaltne vročine otovorjen z nahrbtniki iščeš pravi naslov hostla in se pravzaprav giblješ na krožnem teritoriju; če te sredi marakeške tržnice preveč zalezovalsko opazujejo tuje slinaste moške oči; če se sredi tuje poti spreš s sopotnikom in nadaljuješ sam, .... Takrat beseda tuje in tujina mogoče za hip res dobi temnejši prizvok in si sredi tujega zaželiš preprosto domačega, znanega, udobnega. 

In tudi zavedanje, da dva popotnika morda ne bosta enako doživela enakega (tujega) mesta, zna biti zanimivo. Moje najljubše mesto nekomu drugemu morda ne bo zlezlo pod kožo. Dve koži pač ne utripata enako. In mogoče je samo en par oči v tem mestu tudi ljubil, jedel najbolj okusno začinjeno hrano, poslušal najbolj grleno in hkrati najbolj melanholično glasbo iz notranjosti telesa, nanjo zaplesal in mislil, da je mestu vzel tisti vročični košček, ki ni samo (u)trip, ampak tudi intenzivni dušni trenutek, ki te napolni še za povratek domov.  

Kakorkoli, svet je velik in vabi vse bolj poceni, od blizu in razburljivo. Gotovo se za vsakega potovalnega uživača najde zemeljski raj, ki ga navdihne ali pa mu samo ostane v spominu.

Potovanja – zmeraj! In vedno fina, pa če te po lizbonskih ulicah omamlja trpki fado ljubezenskih upanj ali pa vzkliki toreadorja zmagovalca, ki je tudi tokrat preslepil gigantsko težkega črnega bika in ohranil celo kožo.

Svet te počasi spreminja, potrpežljivo minira tvoje planke (kadar je Čez planke odšla nacionalka, smo lahko tudi sredi zime potešili potovalni moment), pili tvojo samostojnost in samo z opazovanjem, prisotnostjo in živim dihom različnih ulic napolnjuje in hrani tvojo radovednost ter začinja okus po tujem in v isti sapi tudi po domačem.