Kmalu bomo priča vse intenzivnejšemu in neposrednemu političnemu komuniciranju tipa »volite mene, jaz sem najboljši«, saj nas do parlamentarnih volitev loči le še nekaj mesecev. V prvi vrsti bo seveda to usmerjeno v snubljenje predragih volivk in volivcev. Nasmejani obrazi z retuširanih slik, bodisi osladni bodisi zlagani, pa tudi iskreni, bodo volivce imeli najraje. Mediji bodo polni visoko donečih besed in široke palete pristopov in obrazov. Do volivcev se bosta cedili kandidatska prijaznost in hlinjena všečnost, sočasno pa bodo tekmeci drug drugemu sikali, se cinično smešili ali se grobo in nizko napadali. Strankarski cilj bo samo eden: na volitvah doseči čimboljši rezultat, priti na oblast, posamični kandidatski pa vsaj sesti v parlament in si zagotoviti udobni sedež za štiri leta. Dobro, želja potencialnih upravljavcev države je legitimna, nekdo mora karseda uspešno voditi državo, toda zasnovana naj bo na realnih možnostih in realnih ciljih. Vsaj dobro bi bilo.

Ob realni vsebini in ambiciozni viziji stavim na pozitivnost in pristnost - ta je tista, ki kandidatom daje težo, kredibilnost in povečuje izvoljivost. Volivci pod Alpami so na volitvah že večkrat povedali, da raje obkrožijo povezovalne, nekofliktne, pozitivne kandidate. Lažnivce spregledajo, igralce kaznujejo. A kakšna je realnost nekaj mesecev pred volitvami? Politične stranke in konkurente, ki se med seboj izvrstno poznajo, muči precejšnje medsebojno nezaupanje, zato imajo nemalo težav v komuniciranju. Gneča je tako na obeh polih, če ju sploh lahko tako definiramo, saj so meje pogosto zabrisane in nelogične, stranke pa profilirane zgolj z osebnostmi, ki jih vodijo, in manj s programi. Na tako imenovanih desnici in levici stranke druga drugi pulijo ne le volivce, pač pa tudi kandidate, zato že v času iskanja prve postave kandidatov opažamo težave v komuniciranju. Pomemben del komuniciranja kandidatov bo seveda namenjem medijem. Kandidati, lobisti, prepričevalci, različni komunikatorji, agenti in simpatizerji so posebej lačni vpliva na medije, kot da ti sami po sebi lahko prinesejo zmago. Napaka. Javnost je danes na tako visoki stopnji zavedanja, da je cenena propaganda zlahka prepoznana in zato tudi neproduktivna. Prepričan sem, da smo ob konkurenci na slovenskem medijskem trgu mediji zadnji, ki lahko s takšnim pristopom prinesemo zmago na volitvah. Zato je obsedna želja po vplivanju na medije v Sloveniji strel v lastno koleno. Medijev in novinarjev se podrediti ne da oziroma se jih da, vendar z negativnimi posledicami za tistega, ki bi si jih želel podrediti. Novinarski kolektivi so občutljivi organizmi, novinarji pa celovite osebnosti z lastnim znanjem, jazom, močnim egom in težko prenašajo uredniške politike, vplivane od političnih ali interesnih botrov. Pa ne da posebej hvalim razklani ceh, nasprotno, včasih sem zaskrbljen, če ugotavljam, da želijo novinarji delati politiko, namesto da bi o njej poročali.

Politično komuniciranje je seveda tudi komuniciranje znotraj političnih strank. Pomembno je, kakšni so cilji najvišjih, pa tudi nižjih ravni članov, ki sestavljajo strankarske piramide. Ali bodo v strankah znali bazam povedati, da želijo na oblast, ker želijo doseči pomembne razvojne cilje za državo in blaginjo državljanov, ali pa bodo demonstrirali, da je pohod na oblast le priložnost za delitev plena. Slednje je seveda nemogoče preprečiti, dober rezultat vselej in kmalu naplavi na gladino tudi strankarske hijene. Te se rade prisesajo na proračun ali druge oblasti prijateljske vire in prav zato ni nepomembno, kakšno ozračje vlada v zmagovitih partijah. Seveda v nobeni stranki ne bodo priznali, da imajo probleme v lastnih vrstah, toda če tega ne bodo zaznali in hijenam preprečili zlorab, bodo imeli težave. Širša javnost bo kmalu uvidela, da oblast interese države in javnosti pomika v ozadje in da jo vodijo zasebni interesi.

Negativna kampanja in diskreditacija političnih nasprotnikov sta žal pogosti orodji v političnem boju, toda po moji oceni na naših tleh to ne pije vode, sploh pa ne čiste. Negativističen pristop resda brutalno pokaže na realne ali izmišljene napake ali slabosti nasprotnika, toda gorje, če to postane vzorec delovanja in javnost to prepozna kot načrtno blatenje in zavajanje. Če politični boj postane vojna laži, groženj, tudi vir zaslužka odvetnikov, volivci ne bodo navdušeni. Negativna kampanja resda utrjuje prepričance, vendar navzven ne žanje pozitivnih čustev tistih, ki naj bi se jih dotaknila. Volivci pa se seveda ob razumskem vrednotenju odločajo čisto po čustvenem premisleku. Družbeno odgovorno politično komuniciranje lahko prinese zmago na volitvah. Medijska soočenja, pripravil jih bo tudi Večer, bodo odličen pokazatelj, kakšno strategijo bodo ubrali volilni štabi. Upam, da bodo vsi osrednji mediji kos tej nalogi in bodo kandidatom omogočili kvalitetne predstavitve. Želim si debate o prihodnosti. Svetovalci lahko politikom pomagajo, hkrati pa je res, da paradni politiki prodajajo sami sebe in so sami odlični in prepoznavni komunikatorji. Vendar sami ne vedo vsega.