Novi Moloh je ta sistem sofisiticiral do mere, da eksploatiranim prodaja iluzijo neskončne svobode, sreče, individualnosti, kritičnosti, in nenazadnje uporništva, čeprav so v resnici njihove opcije popolnoma omejene, oziroma so preddoločene do te mere, da prispevajo k nadaljnji konsolidaciji sistema njihove eksploatacije. Novum sistema je tudi v tem, da ne določa le njihovih potreb, pač pa preko manipulacije (kulturna industrija) in indoktrinacije (šolski sistem, množični mediji) določa tudi njihove želje. Lep primer te „kompetentne manipulacije v nekompetentnost“ je tudi nedavna akcija korporacije Nike, imenovana Nike ID, ki sedaj tudi slovenskim potrošnikom omogoča, da svojo enkratnost in individualnost potrdijo s čevlji Nike, ki jih lahko sestavijo v svojih barvah. Mogoče še najbolje povzemata značilnosti nove predfabricirane realnosti Max Horkheimer in Theodor Adorno v eseju Kulturna industrija, kjer sta že leta 1947 detektirala: „Povsod vlada psevdoindividualnost, od normirane improvizacije v jazzu pa do filmske osebnosti, ki si pusti čez oko viseti koder las, da bi jo prepoznali kot originalno. Ta posebnost je zreducirana na brke, francoski naglas, globok glas mondenke, na Lubitschev touch: tako rekoč prstne odtise na sicer enakih izkaznicah, v katere se spričo moči občega preobražata življenje in obraz vseh posameznikov, od filmske zvezde do zapornika.“⁵ Ta navidezna svoboda pa je problematična še toliko bolj, saj zaradi te miopije ni mogoče sprevideti vira izkoriščanja, in zaradi istega razloga tudi ne začeti pravega libertarnega projekta, saj je kritično razmišljujoč človek zreduciran v poslušnega in egoističnega potrošnika oziroma „enodimenzionalnega človeka“ (Marcuse).

V enem izmed svojih svetlejših trenutkov je Robert F. Kennedy tako upravičeno pripomnil, da „BDP ne meri niti zdravja naših otrok, kvalitete njihovega izobraževanja ali radosti njihovega igranja. Ne meri niti lepote naše poezije, trdnosti naših partnerskih zvez. Je indiferenten do urejenosti naših tovarn in varnosti naših ulic. Ne meri niti naše modrosti ali učenja, niti razumnosti ali poguma, niti sočutja ali pripadnosti naši deželi. Meri vse v malem, razen tistih stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Lahko nam pove vse o naši državi, razen tistih stvari, zaradi katerih smo ponosni, da smo njen del.“⁶ Kljub temu politiki, managerji in gospodarstveniki še vedno merijo razvoj zgolj z indikatorji lastnega finančnega stanja, kot so na primer rast (vrednosti) delnic, ter z indikatorji skupnega outputa blaga in storitev, ki so seveda na razpolago le tistim, ki lahko za te plačajo. Z nekaterimi izjemami – občasni ciklični zastoji v nekaterih delih sveta (Latinska Amerika), ter padajoče stopnje prihodkov per capita v najrevnejših državah Afrike – so ti kazalci na splošno bili ugodni, kar je le potrjevalo obljube elit, da njihovi programi bogatijo svet. Na drugi strani pa „navadni“ ljudje merijo napredek z indikatorji njihovega blagostanja. Ti „ljudski“ indikatorji že nekaj časa kažejo na to, da upoštevajoč resnično pomembne stvari, stanje ni svetlo. Še več, po teh indikatorjih postaja svet čedalje bolj reven. 

 II

Kapitalizem bede

 V ZDA so v zadnjih nekaj letih čedalje pogostejše primerjave aktualne oblasti z idealno-tipsko opredelitvijo fašizma – seveda bi bilo povsem smiselno primerjati tudi vse predhodne administracije, ki so v preteklosti usmerjale „svetilnik demokracije“. Najpogosteje se kot idealni tip uporablja tako imenovanih 14 točk fašizma, do katerih je leta 2003 na osnovi proučevanja sedmih fašističnih režimov – Hitlerjeve Nemčije, Mussolinijeve Italije, Francove Španije, Salazarjeve Portugalske, Papadopoulosove Grčije, Pinochetovega Čila, Suhartove Indonezije – prišel Laurence W. Britt.⁷ Na tem mestu se bomo izognili poglobljeni razdelavi Brittove teze, vseeno pa naj spodnji seznam služi v razmislek o današnjih razmerah v Sloveniji in v svetu nasploh.

Na globalni ravni so razmere seveda prignane do ekstrema, ob tem pa se stvari le še zaostrujejo. S padcem berlinskega zidu in kolapsom sovjetskega bloka je Zahod prevzela evforična apoteoza neoliberalizma, vendar dobro desetletje kasneje tej „pijanski evforiji sledi maček izgubljenih iluzij“.⁸ V tem času je globalna diktatura neoliberalizma v veliki meri uspela ideološko opravičiti odvisnost kapitalizma od čedalje višjih profitnih stopenj, kar je v ZDA pripeljalo do bizarne situacije, ko korporacije svoje proizvodnje ne selijo v dežele tretjega sveta, pač pa jo preprosto premestijo v ameriške zapore, kjer jih čaka dvomilijonski bazen (praktično brezplačne) delovne sile. Ob tem se korporacije seveda rešijo tudi drugih tegob – e.g., stroškov transporta, nevarnosti sindikalnega organiziranja delavcev, možnosti stavk.

Čeprav v ZDA stopnja kriminala že desetletja strmo upada, se je samo od leta 1980 pa do danes število zapornikov v ameriških „zlatih gulakih“ povečalo za 450%.⁹ Ob upoštevanju znanih dejstev – 13. amandma k ameriški ustavi, ki odpravlja oziroma prepoveduje suženjstvo, ne velja za obsojene zapornike; zaporne kazni se (tudi za obskurne prestopke) nenehno podaljšujejo; znan je rasizem organov pregona (v ZDA je več Afroameričanov za rešetkami zaporov, kot pa jih študira na kolidžih in univerzah); čedalje več zaporov je v privatni lasti, ki nato „svojo“ zaporniško delovno silo prodajajo zunanjim korporacijam (e.g., Victoria’s Secret, Toys R’ Us, Microsoft); zapornikom se njihova nastanitev in oskrba v zaporih zaračunava, kar zapornike sili v prisilno delovno razmerje – pridemo do zaključka, da opisana oblika „vezanega dela“ ni nič drugega kot družbeno-ekonomska ureditev, ki nam je bolj znana pod imenom suženjstvo.

Teza, da suženjstvo v ZDA sploh ni bilo odpravljeno, je mogoče pretirana, z gotovostjo pa lahko trdimo vsaj to, da ideja in praksa zaporniško-industrijskega kompleksa predstavlja zadnjo etapo pred popolnim uničenjem demokratičnih doprinosov zgodovinskih ljudskih bojev, ter ponovno vrnitvijo v odkrito sužnjelastništvo, tokrat neoliberalnega kapitalizma.