Fašistične inklinacije kapitalizma:
O navidezni svobodi in dejanski zasužnjenosti

 

„Tisti tam zgoraj pravijo: Vojna in mir
nista iz istega testa.
Toda njihov mir in njihova vojna
sta kot veter in vihar.
Njihova vojna ubija,
česar ni ubil
njihov mir.“

– Bertolt Brecht, Tisti tam zgoraj pravijo

 

I

Beda kapitalizma

 

Subcomandante Marcos, glas in strateg zapatistične narodnoosvobodilne vojske (Ejército Zapatista de Liberación Nacional, EZLN), v svojem komunikeju Siete piezas sueltas del rompecabezas mundial¹ zapiše, da je konec hladne vojne, z novo zasnovo mednarodnih odnosov, v katerih se bije boj za nove trge in teritorije, ustvaril novo vojno – četrto svetovno vojno. Konec tretje svetovne vojne, tako imenovane „hladne vojne“ – v intenzivnost le-te, navkljub evfemističnemu imenu, ne gre dvomiti, saj je bilo od konca druge svetovne vojne do leta 1992 v svetu 149 vojn z v več kot 23 milijoni žrtev –, ne pomeni, da je svet presegel (bi)polarnost in dosegel stabilnost pod hegemonijo zmagovalca. Če je v hladni vojni šlo za bitko med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, se četrta svetovna vojna danes bije med velikimi finančnimi centri.

Marcos ugotavlja, da se je zaradi „neoliberalne eksplozije“ skrbno in urejeno izložbeno okno, ki ga je zapustila „hladna vojna“ – i.e. mit novega svetovnega reda (New World Order) –, hitro raztreščilo. Svetovni kapitalizem je namreč brez pomisleka žrtvoval tisto, kar mu je sploh omogočilo prihodnost in historični projekt: nacionalni kapitalizem. „Otrok (neoliberalizem) je ubil očeta (nacionalni kapitalizem) in v mimohodu uničil vse diskurzivne zablode kapitalistične ideologije: v novem svetovnem redu ni demokracije, svobode in enakosti, pa tudi bratstva ne. Podjetja in države v trenutku razpadejo, vendar ne več pod pritiski proletarskih revolucij, pač pa v vrtincih usodnih finančnih tornadov.“² Nacije posledično postajajo zgolj trgovinski oddelki z vladami v vlogah generalnih direktorjev, politika zgolj ekonomski organizator, medtem ko so politiki zgolj še sodobni administratorji teh podjetij.

A s tem se seznam novosti neoliberalnega projekta ne konča. Tako vsaka svetovna vojna doslej, je tudi četrta svetovna vojna navrgla povsem novo bojno čudo – finančno bombo, zaradi katere vsak trenutek ubitih ali pohabljenih na tisoče ljudi. Po podatkih Unicefa zaradi lakote vsaki dve leti po svetu umre več ljudi, kot jih je umrlo v obeh svetovnih vojnah skupaj, vsako uro za posledicami lahko ozdravljivih bolezni umre tisoč otrok, ob pomanjkanju osnovnih zdravil in oskrbe pa v času nosečnosti umre ali utrpi hude telesne deformacije vsaj dvakrat toliko žensk. El Sub ugotavlja, da imajo v četrtem globalnem uničenju finančne hiperbombe enako vlogo kot so jih imele atomske bombe v tretji svetovni vojni – odvračati, prisiliti in zastraševati. „Z njimi se napada teritorije (nacionalne države), pri tem uničuje materialno osnovo nacionalne suverenosti (vse etične, pravne, politične, kulturne in zgodovinske ovire ekonomske globalizacije) in na njih ustvarja kvalitativno depopulacijo. Ta se odvije z izločanjem vseh tistih, ki so za novo tržno ekonomijo neuporabni (npr. staroselci).“³ Seveda pa pri tem ne gre zgolj za destrukcijo materialnih osnov nacionalnih držav, pač pa je enako relevantno tudi zgodovinsko in kulturno uničevanje.

Obstoječo kapitalistično ureditev tako še vedno poganjajo fosilna goriva in fosilna miselnost. Da pridemo do takšnega sklepa niso potrebne makroekonomske raziskave, ekonometrične simulacije in druge raziskave ekonomskega napredka, ki praktično nimajo nobenega stika z družbeno realnostjo. Do spoznanja, da je obstoječa – družbena/ekonomska/politična – ureditev krivična in jo je tako potrebno čimprej odpraviti, zadostuje že bežno opazovanje okolja v katerem živimo. Tudi v Sloveniji, ki je od vseh post-komunističnih držav, če že prevzamemo to zgrešeno terminologijo, makroekonomsko daleč najuspešnejša – e.g., Human Development Report za leto 2006 Slovenijo po indeksu človekovega razvoja (Human Development Index) med 177 državami uvršča na 27 mesto; bila je prva država, ki je po tranzicijski depresiji presegla raven BDP na prebivalca izpred osamosvojitve; v obdobju 1992-2000 se je BDP realno povečal za 40%; najhitreje zmanjšuje razvojni zaostanek za povprečjem Evropske unije –, celotna slika ni povsem rožnata. Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti pri Mirovnem inštitutu v Ljubljani so vsako leto bolj zastrašujoča, saj kažejo na hiter porast vseh oblik nestrpnosti – od homofobije, rasizma, ksenofobije, verske nestrpnosti, etc. Na drugi strani je neposredni rezultat kontra-antropomorfizma – težnje, da se živa bitja razosebi in razvrednoti –, ki je sestavni del oziroma stalni spremljevalec kapitalistične ureditve in s tem tudi današnje slovenske družbe, zaskrbljujoče dejstvo, da danes v Sloveniji eksponentno naraščajo tri družbene skupine: tranzicijski tajkuni; ljudje, ki živijo pod pragom revščine; in zaporniki. Ob tem je odveč opozarjati na popolno predrugačenje družbe, njenih vrednot in socialnih mrež.

V ekonomskem pogledu lahko Slovenijo še vedno uvrščamo med relativno uspešne družbe, oziroma zahodne družbe obilja, ki velikemu delu prebivalstva omogočajo relativno enostavno zadovoljevanje materialnih in kulturnih potreb – seveda tudi na račun izkoriščanja naravnih in človeških virov držav tretjega sveta/periferije/juga. Zato je v današnjih razmerah razmišljanje o drugačni družbi pravzaprav herezija, saj je kakršnokoli spreminjanje „navideznega raja potrošnje“, navkljub objektivnim potrebam, v nasprotju s subjektivnimi željami širše družbe. Tudi na ravni institucionalne politike je v Sloveniji prišlo do popolne homogenizacije elit, ki danes glasno potrjujejo in ponavljajo besede „liberalnega“ kolumnista New York Timesa, Thomasa L. Friedmana, da morajo biti ljudje hvaležni, da danes živijo v svetu, v katerem je „zgodovinsko vprašanje razrešeno, odgovor pa je prosto tržni kapitalizem“. V svetu, v katerem „nevidna roka trga ne more funkcionirati brez nevidne pesti, McDonalds pa ne more uspevati brez McDonnell Douglasa [izdelovalca vojaških letal, op.p.]…“⁴

 

Novi Moloh je ta sistem sofisiticiral do mere, da eksploatiranim prodaja iluzijo neskončne svobode, sreče, individualnosti, kritičnosti, in nenazadnje uporništva, čeprav so v resnici njihove opcije popolnoma omejene, oziroma so preddoločene do te mere, da prispevajo k nadaljnji konsolidaciji sistema njihove eksploatacije. Novum sistema je tudi v tem, da ne določa le njihovih potreb, pač pa preko manipulacije (kulturna industrija) in indoktrinacije (šolski sistem, množični mediji) določa tudi njihove želje. Lep primer te „kompetentne manipulacije v nekompetentnost“ je tudi nedavna akcija korporacije Nike, imenovana Nike ID, ki sedaj tudi slovenskim potrošnikom omogoča, da svojo enkratnost in individualnost potrdijo s čevlji Nike, ki jih lahko sestavijo v svojih barvah. Mogoče še najbolje povzemata značilnosti nove predfabricirane realnosti Max Horkheimer in Theodor Adorno v eseju Kulturna industrija, kjer sta že leta 1947 detektirala: „Povsod vlada psevdoindividualnost, od normirane improvizacije v jazzu pa do filmske osebnosti, ki si pusti čez oko viseti koder las, da bi jo prepoznali kot originalno. Ta posebnost je zreducirana na brke, francoski naglas, globok glas mondenke, na Lubitschev touch: tako rekoč prstne odtise na sicer enakih izkaznicah, v katere se spričo moči občega preobražata življenje in obraz vseh posameznikov, od filmske zvezde do zapornika.“⁵ Ta navidezna svoboda pa je problematična še toliko bolj, saj zaradi te miopije ni mogoče sprevideti vira izkoriščanja, in zaradi istega razloga tudi ne začeti pravega libertarnega projekta, saj je kritično razmišljujoč človek zreduciran v poslušnega in egoističnega potrošnika oziroma „enodimenzionalnega človeka“ (Marcuse).

V enem izmed svojih svetlejših trenutkov je Robert F. Kennedy tako upravičeno pripomnil, da „BDP ne meri niti zdravja naših otrok, kvalitete njihovega izobraževanja ali radosti njihovega igranja. Ne meri niti lepote naše poezije, trdnosti naših partnerskih zvez. Je indiferenten do urejenosti naših tovarn in varnosti naših ulic. Ne meri niti naše modrosti ali učenja, niti razumnosti ali poguma, niti sočutja ali pripadnosti naši deželi. Meri vse v malem, razen tistih stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Lahko nam pove vse o naši državi, razen tistih stvari, zaradi katerih smo ponosni, da smo njen del.“⁶ Kljub temu politiki, managerji in gospodarstveniki še vedno merijo razvoj zgolj z indikatorji lastnega finančnega stanja, kot so na primer rast (vrednosti) delnic, ter z indikatorji skupnega outputa blaga in storitev, ki so seveda na razpolago le tistim, ki lahko za te plačajo. Z nekaterimi izjemami – občasni ciklični zastoji v nekaterih delih sveta (Latinska Amerika), ter padajoče stopnje prihodkov per capita v najrevnejših državah Afrike – so ti kazalci na splošno bili ugodni, kar je le potrjevalo obljube elit, da njihovi programi bogatijo svet. Na drugi strani pa „navadni“ ljudje merijo napredek z indikatorji njihovega blagostanja. Ti „ljudski“ indikatorji že nekaj časa kažejo na to, da upoštevajoč resnično pomembne stvari, stanje ni svetlo. Še več, po teh indikatorjih postaja svet čedalje bolj reven. 

 

 II

Kapitalizem bede

 

 V ZDA so v zadnjih nekaj letih čedalje pogostejše primerjave aktualne oblasti z idealno-tipsko opredelitvijo fašizma – seveda bi bilo povsem smiselno primerjati tudi vse predhodne administracije, ki so v preteklosti usmerjale „svetilnik demokracije“. Najpogosteje se kot idealni tip uporablja tako imenovanih 14 točk fašizma, do katerih je leta 2003 na osnovi proučevanja sedmih fašističnih režimov – Hitlerjeve Nemčije, Mussolinijeve Italije, Francove Španije, Salazarjeve Portugalske, Papadopoulosove Grčije, Pinochetovega Čila, Suhartove Indonezije – prišel Laurence W. Britt.⁷ Na tem mestu se bomo izognili poglobljeni razdelavi Brittove teze, vseeno pa naj spodnji seznam služi v razmislek o današnjih razmerah v Sloveniji in v svetu nasploh.

Na globalni ravni so razmere seveda prignane do ekstrema, ob tem pa se stvari le še zaostrujejo. S padcem berlinskega zidu in kolapsom sovjetskega bloka je Zahod prevzela evforična apoteoza neoliberalizma, vendar dobro desetletje kasneje tej „pijanski evforiji sledi maček izgubljenih iluzij“.⁸ V tem času je globalna diktatura neoliberalizma v veliki meri uspela ideološko opravičiti odvisnost kapitalizma od čedalje višjih profitnih stopenj, kar je v ZDA pripeljalo do bizarne situacije, ko korporacije svoje proizvodnje ne selijo v dežele tretjega sveta, pač pa jo preprosto premestijo v ameriške zapore, kjer jih čaka dvomilijonski bazen (praktično brezplačne) delovne sile. Ob tem se korporacije seveda rešijo tudi drugih tegob – e.g., stroškov transporta, nevarnosti sindikalnega organiziranja delavcev, možnosti stavk.

Čeprav v ZDA stopnja kriminala že desetletja strmo upada, se je samo od leta 1980 pa do danes število zapornikov v ameriških „zlatih gulakih“ povečalo za 450%.⁹ Ob upoštevanju znanih dejstev – 13. amandma k ameriški ustavi, ki odpravlja oziroma prepoveduje suženjstvo, ne velja za obsojene zapornike; zaporne kazni se (tudi za obskurne prestopke) nenehno podaljšujejo; znan je rasizem organov pregona (v ZDA je več Afroameričanov za rešetkami zaporov, kot pa jih študira na kolidžih in univerzah); čedalje več zaporov je v privatni lasti, ki nato „svojo“ zaporniško delovno silo prodajajo zunanjim korporacijam (e.g., Victoria’s Secret, Toys R’ Us, Microsoft); zapornikom se njihova nastanitev in oskrba v zaporih zaračunava, kar zapornike sili v prisilno delovno razmerje – pridemo do zaključka, da opisana oblika „vezanega dela“ ni nič drugega kot družbeno-ekonomska ureditev, ki nam je bolj znana pod imenom suženjstvo.

Teza, da suženjstvo v ZDA sploh ni bilo odpravljeno, je mogoče pretirana, z gotovostjo pa lahko trdimo vsaj to, da ideja in praksa zaporniško-industrijskega kompleksa predstavlja zadnjo etapo pred popolnim uničenjem demokratičnih doprinosov zgodovinskih ljudskih bojev, ter ponovno vrnitvijo v odkrito sužnjelastništvo, tokrat neoliberalnega kapitalizma.  

 

III

Semena boljše družbe

 

Colin Ward je zapisal, da drugačna, boljša družbena ureditev „živi vseskozi. Kot seme pod snegom, je ta zakopana pod težo države in njene birokracije, kapitalizma in njegovih odpadkov, privilegijev in njihovih krivic, nacionalizma in njegove samomorilske lojalnosti, religioznih razlik in njihovih praznovernih separatizmov“.¹⁰ Tako je naša dolžnost, da dokončno osvobodimo to seme, ki bo vzkalilo v drugačen, boljši svet oziroma svet mnogoterih svetov. Svet, kjer se bi (bo) ogromno bogastvo tega planeta namenilo ljudem samim, in se jim bo naposled le dalo tisto, kar potrebujejo: hrano, zdravila, čisti zrak, čisto vodo, drevesa, travnike, prijetne domove, nekaj ur dela in več ur življenja. Svet, v katerem se ne bi (ne bo) spraševalo kdo si to zasluži, saj si to zasluži sleherno človeško bitje. Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na napotek situacionistov, da je potrebno svet spreminjati na dva načina: „Najprej postopno, potem nenadno…“

___________________________________
 

* Dr. Žiga Vodovnik je docent na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, trenutno postdoktorski raziskovalec na Harvard University, Faculty of Arts and Sciences – History of American Civilization
 
* Članek je bil prvič objavljen v slovenski izdaji Le Monde Diplomatique, September 2007.
 
 Opombe

1           Za slovenski prevod komunikeja, z naslovom „Sedem ločenih kosov globalne sestavljanke: Neoliberalizem kot sestavljanka: brezplodna globalna enotnost, ki razdvaja in pogublja narode“, glej Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, let. XXX, št. 209/210 (Ljubljana: Študentska založba, 2002), str.37-57.
2           Subcomandante Marcos, „Sedem ločenih kosov globalne sestavljanke“, op. cit., str. 39.
3           Ibid., str. 40
4              Thomas Friedman, The Lexus and the Olive Tree: Understanding the Globalization (New York: Anchor Books, 2000), str. 373.
5           Max Horkheimer, Theodor Adorno, Dialektika razsvetljenstva: Filozofski fragmenti (Ljubljana: Studia humanitatis, 2002), str. 166.
6           Robert Kennedy v Anita Roddick (ur.), Take it Personaly: How to Make Conscious Choices to Change the World (Berkeley: Conari Press, 2001),  str. 257.
7           Podobno klasifikacijo – Večni fašizem: Štirinajst načinov gledanja na črne srajce (Eternal Fascism: Fourteen Ways of Looking at a Blackshirt) – je pred leti izdelal tudi Umberto Eco. Več o tem glej v New York Review of Books, 22. junij 1995, str. 12-15.
8           Darij Zadnikar, „Le vkup, le vkup, uboga gmajna!“, Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, let. XXVI, št. 188 (Ljubljana: Študentska založba,1998), str. 5.
9           Več o ameriškem zaporniško-industrijskem kompleksu glej v Ruth W. Gilmore, Golden Gulag: Prisons, Surplus, Crisis, and Opposition in Globalizing California (Berkeley: University of California Press, 2007).
10          Colin Ward, Anarchy in Action (London: Freedom Press, 1982),  str. 1