Moja malenkost obožuje vse kar je povezano z ovcami tako in drugače. Če vidim v trgovini nekaj, kar ima na sebi ovco, bom cela vzhičena to kupila. Če vidim na travniku ovce, boste iz mojega grla slišali vzhičene zvoke v obliki: »Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii, ovceeeeeeee.« Če vidim jagnje, kako se vrti nad ognjem, pa: »Mmmmmmmmmm.« Lahko mirno rečem, da je ovca moja najljubša žival, pa ni važno v kakšni obliki se pojavlja.

Ko sem še delala v podjetju, katerega ime tukaj ne bomo omenjali, smo bili s strani vrhovnega povabljeni na splavarjenje. Vse kar nam je bilo povedano je bilo, da gremo splavarit v Črno goro. Pa sem si mislila, da bo to verjetno nekaj takšnega kot splavarjenje po Dravi. Malo glasbe, malo jedače, dosti pijače, pa po Tari veselo gor in dol. Prvi dan smo prespali na Bjelašnici in zvečer nam je predsednik povedal naj si spakiramo stvari za dva dni, ampak samo najnujnejše oziroma samo tisto, za čemer nam ne bo žal, če nam slučajno voda odnese. Smo se malo čudno spogledovali, vprašati pa nihče nič ni upal. Potem je še omenil, da se bo jedla tudi jagnjetina in ne vem zakaj, no vem, zato, ker ne morem držati jezika za zobmi, sem takrat bleknila, da obožujem ovce tako in drugače, predsednik pa je takoj bleknil nazaj, da bo poskrbel, da dobimo živo jagnje in ga sami zakoljemo, preden ga bomo spekli in pojedli.

Nobene prošnje niso več zalegle, on se je odločil, da bomo to storili in medtem, ko se mi je pritajeno hihljal, klical nekoga po telefonu ter se z njim dogovarjal ali je možno pridobiti živo jagnje. Cel naslednji dan sem bila živčna in niti razburkana Tara, po kateri smo se peljali na splavu narejenem iz devetih hlodov (za lažjo predstavo si poglejte sliko tukaj), ni pomagala, da ne bi non stop razmišljala o tem kakšno kozlarijo sem povzročila. Ampak na mojo srečo tam, kjer smo prvo noč prespali živega jagenjčka ni bilo, pa tudi pripeljali ga niso. Mislim, so ga, ampak že pripravljenega za peko. In spekli smo ga nad ognjem, ki smo ga sami pripravili ter vmes podili stran polhe, ki so nam kradli hrano, ki je bila na mizi.

Bilo je dosti jedače in pijače, malo manj pa po Tari gor, ker je bilo samo adrenalinsko dol. Mi smo z zgoraj omenjenim splavom v dveh dneh prevozili 120 kilometrov in končali na Drini. Brez vsakršne zaščite, brez da bi predhodno bili seznanjeni s tem kam gremo in kaj nas čaka. Bilo je čudovito noro, ampak tudi čudovito neumno, kot so vse stvari, ki so čudovito nore. In ja, nekaj stvari je na brzicah tudi odneslo. Ampak to na brzicah, katerih grom slišiš že kakšnih 500 metrov preden jih vidiš in ko jih vidiš, ti zaledeni kri po žilah in samo še upaš, da boš prišel živ čeznje in tudi kričiš ne več, ker ti sploh ni jasno kaj počneš na devetih skupaj zvezanih hlodih, na katerih splavar vsake toliko s sekiro zabije nazaj žebelj, ki ga pritisk deroče vode butne ven, da ne bi slučajno hlodi z nami vred razpadli.

In, da ne boste mislili, da je bila to moja najbolj nora prigoda z ovco. Ne, lansko leto, ko sem delala še na eni od mednarodnih univerz, se je klanje ovce v živo skoraj ponovilo. Morala bi odpotovati v Tunizijo, kjer so ravno takrat slavili nek svoj praznik in eden od profesorjev je povedal, da nam bodo pripravili v hotelu posebno presenečenje. Za ta praznik je namreč navada, da zakoljejo ovco, zato nam bodo ob hotelskem bazenu, da bomo tudi sami lahko občutili ta njihov praznik, to v živo uprizorili. No, to je bil ravno čas, ko sem se odločila, da se odpravim v gostinske vode in zato v Tunizijo nisem odpotovala. So pa sodelavke povedale, da so to res naredili. Profesorji iz Nemčije so bili baje navdušeni, Skandinavci čisto zgroženi, Tunizijci pa so to »opravičili« kot medkulturni dialog.

Ne vem, v tretje gre rado, zato samo čakam, kdaj bom to resnično doživela, do takrat pa raje pripravljam jagnjetino, ko jo že dobim v kosih, kot sem jo oni dan od Mame Zinke. Taka lepa rebrca. In ker moja boljša polovica jagnjetine ne jé, kot tudi ne kaže kakšnega drugega pretiranega navdušenja nad ovcami, sem mu rekla (beri, se grdo zlagala), da se v pečici peče odojek, za katerega oziroma katero potrebujete:

• 500g jagnjetine
• lovorov list
• majaron
• mleto rdečo papriko
• 5 strokov česna
• poper
• olje
• 2 dcl jušne osnove

Jagnjetino natrite z oljem, soljo, papriko, poprom in strtim česnom ter jo marinirajte 8 do 12 ur. Položite jo v ognjevarno posodo, v katero ste dali peki papir, dodajte lovorov list in ščepec majarona, zalijte z jušno osnovo (lahko tudi vodo), pokrijte z alu folijo in pecit v prej ogreti pečici na 190°C 45 minut. Nato folijo odstranite, povečajte temperaturo na 210°C ter pecite 15 do 20 minut na eni strani, obrnite ter popecite še z druge strani. Vmes svojega dragega, če ne jé jagnjetine, vprašajte, če mu odojek fino diši in če je odgovor pritrdilen upajte, da mu bo všeč tudi na krožniku.  Sicer je mojemu dragemu vonj še bil všeč, jedel je pa ni. Njegov komentar je bil: »Tale kos pujsa ni bil ravno dober, ga kar sama pojej. » In sem ga oziroma sem jo.

P.S. Moje nagrajence obveščam, da prihajajo ta teden vaše nagrade po pošti.