|
Na Forumu so poved'li
"Drkanje na Tita je podobn fail kot jokanje kako slabo se nam je godilo pod njim in kako krivično je, da so komunajzarji zmagali vojno" The Dude ni obremenjen s preteklostjo, v temi Komunizem, boljševizem, real-socializem ...
|
|
Igor Ranc
|
|
Ponedeljek, 24. november 2008 00:00 |
Jazz. V časih, ko sem še pogosteje gledal TV, sem od časa do časa po naključju ob ponedeljkih na RTV spremljal Braneta. Ja, tistega, ki je prišel izza odra. Kolikor vem, nikdar ni dejansko prišel izza odra. Da ne omenjam, da sem kakšnih pet let živel v prepričanju, da je človek visok meter in čevapčič. Kakšna zmota, Brane je dvometraš. No, torej, spremljal sem Braneta. Dovolj sprenevedanja – ponavadi sem zdržal kakšno minuto ali dve.
Zdaj je Brane ukinjen, vendar ga ne pogrešam. Gotovo pa ga pogreša velik del publike iz tradicionalnih četrtkovih Jazz večerov v Kompleksu. Spomnim se, ko je Robi Jamnik, poleg Franca Kokala eden od dveh glavnih pobudnikov (se opravičujem, če delam komu krivico) jazz večerov nekega dne pristopil do odgovornega v Kompleksu (če me spomin ne vara je bil to Janko Pešl). No, ideja je bila, da se organizira jazz večere, po vzoru drugih podobnih klubov v Sloveniji.
Ja, to bi bilo fajn, sem si mislil. Lahko da bo v kurcu, je opozarjal Jamnik. Jah, kaj češ, bo že, sem si rekel. Tako se je začelo. Po prvem večeru je nastala manjša panika. Tk fajn je bvo, da bo drugič težko tk fajn, je razlagal Jamnik. Super.
Ko smo sestavljali programske cikle za Kompleks so bili tretji četrtki v mesecu vselej rezervirani za Jazz. Stvar je tekla gladko in uspešno, nekaj entuziastov na čelu z Robijem Jamnikom pa je vselej poskrbelo za kvaliteten program. Pa ne, da zdaj stvar ne teče več gladko in uspešno. Še več, zdaj je Jazz postal abonma, kar je vredno vse hvale. Tudi zato smo se na Bajti odločili, da projekt podpremo kolikor je v naši moči (http://www.bajta.si/jazz).
No, če nadaljujem s štorijo in se osebno še bolj vpletem. Ne glede na to, da sem bil nekaj časa odgovoren za program v Kompleksu, mi ni nikdar uspelo priti niti na en Jazz večer. Prekleta aroganca, ne? Stvar je tekla kot namazana, in me tam niti niso potrebovali. Mogoče sem kdaj poklical tonca Kadiša, to je pa tudi vse.
Potem je prišel Georgie Fame. V jazzovskih krogih zvezda, sam ga niti nisem poznal. Vstopnina je bila relativno visoka, Kompleks je bil razprodan kar dvakrat. Prvi večer sem šel tja pogledat, in zdržal podobno dolgo kot pri Branetu. Par minut. Not my cup of tea, zato sem v baru Kompleksa raje šankiral z Jankom, ki mu Georgie ravno tako ni sedel. Šankirala sva zato, ker je bar ostal brez miz in stolov, saj so bila vsa razpoložljiva sredstva v dvorani.
Ker smo pri Bajti podprli projekt in ker imam slučajno nek fotoaparat, sem šel torej zadnjič na ne-vem-kateri-v-vrsti-mnogih jazz večer, kjer se je igralo slovenske in tuje evergreene. Malo poslikat pa to. To je bil moj prvi Jazz večer. Po eni strani sramota, po drugi pa – tako pač je in nič drugače.
Se opravičujem, ker tako vlečem stvar. Tokrat sta v goste na Jazz večer prišla vokalistka Ana Bezjak in pianist Marko Črnčec.
Nekaj je res. Jazzisti radi solirajo. Ne vem, ali je to praksa v vseh različnih jazz zvrsteh (najverjetneje ne), gotovo pa je soliranje posameznih glasbenikov na neko temo domena v jazz standardu. Tako je večinoma v vsaki skladbi prisotno soliranje vseh, razen vokalista.
Večer je minil v odličnem vzdušju, saj so odlični »resident« glasbeniki (Kolar, Jamnik, Črešnik in drugi) nudili več kot odlično podporo obema gostoma. Trije enaki pridevniki – odličnem, odlični in odlično – temu lahko rečemo slogovna pomanjkljivost. Prejšnjemu stavku pa preseravanje avtorja. No, nazaj k jazzu. Bezjakova je s publiko ves čas koketirala in dokazala, da je na odru zelo domača. Slišal sem pripombo, da v koncert ni dala res vsega – da je pela z rezervo. Kaj vem – mogoče res, mogoče pa ne.
Zanimivo je opazovati nastopajoče med soliranjem, ko se vsekozi gledajo češ »a boš še, al grem kr js nt«, »aha, bom še malo počakal«, »zaka pa tk dolgo soliraš?«. Ne vem, mogoče pa se gledajo kar tako … Skratka, vsi so pokazali odlično (hja, spet ta odlično) muziciranje in občutek za glasbo, tako da sem kljub temu, da mi jazz bolj ne-sede kot sede, v večeru užival.
Tako. Se opravičujem vsem, ki ste pričakovali izjemno detajlno recenzijo glasbe in naslove pesmi (Ne čakaj na maj je bila ena izmed njih), dobili ste pa prosti spis, ki ga boste čez 2 minuti pozabili in si rekli: »Kak bumbar.« Če ukradem idejo Štefančiču in v dveh bsedah opišem jazz večer(e) – zelo za.
|
|
|
