V petek, 24. maja 2008, je v Mežici gostoval pevski tercet Eroika, ki ga sestavljajo trije klasično izobraženi pevci in ki, kot sloviti kvartet Il Divo, s katerim jih mnogi primerjajo, spajajo pop s klasiko. Ljudje so se pričeli zbirati že okoli pol osme in so do pričetka koncerta v prijetni okolici mežiškega Narodnega doma uživali v večernem soncu.

Skozi večer so se nam predstavili z interpretacijami mnogih slovenskih pesmi. Svoj nastop so očitno dobro razpoloženi pevci pričeli z dvema umirjenima skladbama –  Stop (O. Naber), s katero so se predstavili na Emi 2007  in Ko mene več ne bo (S. Ivančič). Polna dvorana se je očitno vživela in izvajalce nagradila s primernim aplavzom. Sledila je izvedba Feliz (prirejena po Čolićevi Ti si mi u krvi), s pesmijo Solinar (Faraoni) pa so pričarali vzdušje poletja.

Baritonist Matjaž Robavs, ki mu je bila določena naloga povezovalca večera, je med izvedbami zabaval publiko in predstavil trio Eroika. Matjažev bariton dopolnjujeta tenorja - goriški Prekmurec Metod Žunec in štajerski Ljubljančan Aljaž Farasin.

Nadaljevali so v barvah prekmurskih melodij – Namesto koga roža cveti (Kreslin) in nato s priredbo evrovizijske uspešnice – Goodbye (Joksimovićeva Lane moje). Na tej točki je povezovalec, ki mu beseda res dobro teče, nanizal nekaj glasbenih šal o tenorjih in v resnejšem tonu spregovoril tudi o namenu, časti in ponosu Eroike, da poje predvsem slovenske pesmi in širi slovensko besedo in hkrati poudaril njen pomen za narodno zavednost ter obstoj slovenskega človeka. Mimogrede, do sedaj je Matjaž Robavs posnel že štiri samostojne zgoščenke s slovenskimi ljubezenskimi, starimi božičnimi, domovinskimi pesmimi in z napitnicami.

Sledila je Mati, bodiva prijatelja (originalni izvajalec Oto Pestner) in vsem dobro znana Dan ljubezni (Pepel in kri), s katero so se predstavili na letošnji EMI. Ko zvonovi zapojo je skladba, s katero so se prvič pojavili leta 2006, ki jih vsakič spomni na njihov začetek delovanja in ki jo vsakič zapojejo s posebno nostalgijo. Pesem Ni bilo zaman je avtorsko delo Patrika Grebla, producenta skupine, ki deluje še kot komponist, aranžer in dirigent (zaslužen je tudi za nastanek skupine decembra 2006). Z istoimensko skladbo so nastopili na proslavi ob 15. obletnici neodvisnosti Slovenije.

Po odhodu z odra in hrupnem aplavzu so se vrnili z najznamenitejšo arijo za tenor – arijo Calafa (neznanega princa) iz Puccinijeve opere Turandot – Nessun dorma (Nihče naj ne spi). Aplavz se kar ne bi končal, tako pa so fantje pristopili k mikrofonom in nas pozvali, naj vstanemo iz udobnih sedežev in pojemo z njimi, pogumneže pa so povabili, naj se jim pridružijo na odru. Žal se ni opogumil nihče, a publika in nastopajoči smo se ob zadnji pesmi večera, drugič (nekaj malega tudi s strani publike) zapeti Dan ljubezni, dobro zabavali. Na žalost so se takoj po koncu prižgale luči in ni nam preostalo drugega, kot da se odpravimo iz dvorane. V avli je bil trio na voljo še za pogovor, podpis zgoščenke, njihovega prvenca Eroika, in »nežen dotik z roko ali poljubček«. Kljub precej zasoljeni ceni karte se mi je zdel sicer polno obiskan koncert kratek, ob odhajanju pa je bilo možno z obrazov obiskovalcev videti zadovoljstvo in slišati prepevanje, torej so fantje upravičili ceno karte in sloves ene najbolj aktualnih in želenih skupin pri nas.

Trio prihaja ponovno na Koroško 20. junija, ko bo Na Gradu koncert Orkerstra ravenskih železarjev.