Občutljivo likovno tipalo akademskega slikarja Stojana Graufa je v obsežnih risarskih ciklih zadnjih let zazrto v efemerne, navidez neatraktivne, a slikovite krajinske izseke, ki se mimo obrisov vedut zaustavljajo zlasti ob naključnih detajlih, ki jih v ihti vsakdanjega življenja tolikokrat in preveč lahkotno spregledamo, čeprav so tukaj, ves čas ob nas in z nami ter nas vsaj nezavedno polnijo z energijo, še kako potrebno za vsakdanje preživetje.

Graufovo oko, konica svinčnika, žametna črnina oglja, ki si ga pripravlja (kuha) sam, in včasih le prah krede na konicah prstov se zapredajo v sugestivno likovno beleženje vtisov, ki se kot nekakšna cerebralna kaligrafija odtiskujejo najpoprej v mentalno podobo nadvse fizičnega stika z naravo in nato v trdno strukturirano likovnino. Na sprehodih po okolici domačega mesta, ob reki Dravi ali na pobočjih bližnjega Pohorja, a tudi na potovanjih in avanturističnih poletnih dogodivščinah na divjih dalmatinskih otokih ali pa na vandranju po prepadnih jasah pod koroško Peco se Graufov likovni tok misli sproti prevaja v ekspresivno črtno risbo, ki ostaja nosilka likovne zgodbe tudi na oljnih podobah na platnu.

A terenski krokiji mu nato služijo večinoma le kot svojevrstni likovni rokovnik, kot žlahtni detonator, saj mnogokaterim izmed njih šele kasneje, doma, z asociativno zarotitvijo »duhov« narave v ponovitvah motiva skuša obrusiti in izostriti likovno vrednost in obenem obdržati vtis vzdušja avtentičnih ambientov. Mnogi se zlijejo v emblematične odtise, ki hlastajoče pripovedujejo zgodbo o čudoviti fenomenološki pojavnosti vsega, kar nas obkroža, čeprav ponotranjeno, obrnjeno k sebi in k zelo osebnemu občutenju drhtenja gozda, vode, kamna ...

Kljub navidezno skopim likovnim sredstvom, kakršne ponujata risalo in papir, se skicozni vtis tudi ob ponovitvah v ateljeju vselej sestavi v vznemirljivo, neposredno in silovito čutno telo podobe. Fraktalno razbiti elementi prelomljene risarske linije izžarevajo ritem izurjene poteze, ki navduši s svojo primarno totalnostjo, v zaokroženih ciklih podob istega ali sorodnega motiva pa se približujejo abstrahiranemu vzorcu nekakšne intimne mandale, s katero se Grauf »neslišno«, znotraj jasno prepoznavne vizure pogleda v naravo, sprehaja po nedoločljivem robu zavednega in nezavednega odkrivanja samega sebe v stremljenju k uravnoteženemu umevanju sveta.

Sugestivni risarski zapisi Stojana Graufa nam ponujajo elementarno likovno pripoved, kakršno je sodobni čas pompoznih in šokantnih elektronskih podob, ki neprekinjeno drsijo prek ekranov in mimo naših uročenih oči, brezobzirno odrinil na rob naše pozornosti. Graufov žlahtni risarski »tour de force«, s katerim sledi komaj zaznavnemu trepetanju travnih bilk in pajčevinastemu prepletu drevesnih vej, ki kot koprena zakrivajo pogled k bolj masivnim tvorbam narave, izostruje ustaljene predstave in nas opozarja na dragocene detajle, za katere se včasih zdi, da se zrcalijo le še v minulost.

Razstava je na ogled v galeriji Kulturnega centra Ravne, ogledate pa si jo lahko vse do 31. marca 2011.