|
Proti večeru zadnje sobote letošnjega februarja (27. 2. 2010) so ljudje množično korakali proti Narodnemu domu v Mežici. Razlog? Premiera gledališke predstave Priložnosti zdravnik, znanega francoskega komediografa Jeana Baptista Moliera, s katerim se je na takšen ali drugačen način srečal že domala vsak. Da pa je dvorana pokala po šivih in da je za 12. 3. 2010 zaradi silnega zanimanja že napovedana ponovitev predstave, pa razlog tiči drugje. Predstavo je namreč uprizorila domača gledališka skupina, ki sliši na ime Šok Teater Mežica.
Šok Teater večinoma sestoji iz mladih, amaterskih igralcev, katerim "poveljuje" talentirani Gregor Podričnik, ki je poleg vloge režiserja v predstavi, odigral tudi glavno vlogo - igral je premetenega, samovšečnega in pohlepnega zdravnika/služabnika Zmagoslava.
Izbira Molierovega Priložnostnega zdravnika, ki velja za dokaj enostavno situacijsko komedijo zamenjav, je bila precej smiselna za gledališki prvenec mlade skupine, saj igra tudi ne zahteva nobenih izjemnih tehničnih potreb. Takšna je bila tudi izbira scenografije za katero so poskrbeli Aleš Repotočnik, Igor Benko, Kaja Krebel, Ivan Plaznik, ki je delovala minimalistično in na ta način igralcem dajala veliko prostora ter jih s tem še bolj izpostavljala občinstvu.
Kar se tiče vsebine, je pohvalno, da so igro francoskega klasika, modernizirali in jo postavili v naš čas in naš prostor ter s tem nakazali, da so nekatere pregrehe iste kot so bile in da se človek še zdaleč ni izboljšal. Kakorkoli že, vsebinsko gledano vseeno nad idejno platjo igre prevladuje situacijski humor, ki temelji na zamenjavah, smešnih osebah, presenečenjih in raznih potegavščinah.
V eni takšnih vlog (smešna oseba), se je odlično znašel Luka Igerc, ki je igral vedno počasnega, na videz neumnega, a v resnici lucidnega Hanzovega služabnika Čopka. Njegov anti-pol je Hanz, ki skuša biti resen, inteligenten in gospodovalen, v resnici pa se izkaže, da ga vsi sučejo okrog svojega prsta. Njegov lik je na zavidljivem nivoju odigral Franjo Hercog.
Če smo že pri moških vlogah, spregledati ne smemo še treh: Luka Leskovec je igral (ne)srečnega zaljubljenca, Jože Ulcej pa je dobro predstavljal advokata Čakaurina, vendar se gledalec sprašuje, če so tisti medmeti bili res sestavni del njegovega lika. Kot tretji je tukaj seveda še Gregor Podričnik, ki je na odru naravnost blestel in videti je bilo, da tudi sam neznansko uživa v igri.
Na drugi strani so ženske vloge v tej komediji manj pomembne, vendar se konec koncev vse zaplete okrog poroke mlade in mične gospodične Eme (Alojzija Plaznik), ki na odru sicer nima veliko besede. Zato je Mateja Belej v vlogi Emine sestrične tista ženska, ki govori na odru največ, saj ponavadi tudi prinaša sporočila od (odrsko) odsotne Eme.
Uro in dvajset minut trajajoča komedija je očitno zelo navdušila občinstvo, ki je bilo sestavljeno tako iz mlade kot iz malce starejše generacije, saj so ploskali že med igro (včasih tudi takrat, ko to ni bilo primerno), na koncu predstave pa so vse igralce nagradili še z bučnim in dolgim aplavzom.
Vsi vemo, da lahkih začetkov ni, odlični začetki pa so prava redkost in ena takšnih redkosti je bila tudi sobotna predstava Šok Teatra, saj so fantje in dekleta igro izpeljali na visokem nivoju in praktično brez igralsko-tehničnih napak ter so se s tem zagotovo naredili dober vtis na domačo publiko.
V primeru, da ste zamudili premiero, si igro lahko ogledate v ponovitvi, ki bo 12. 3. 2010 v Narodnem domu v Mežici.
Več fotografij lahko najdete v Albumu.
Spregovorili pa smo tudi z režiserjem in igralcem Gregorjem Podričnikom, ki nam je na zastavljena vprašanja povedal naslednje: 
Gregor Podričnik
Glede na polno dvorano, odziv publike in napoved ponovitve je tvoj režiserski prvenec uspel več kot odlično. Kako si sam bil zadovoljen s predstavo, igralci in tehnično ekipo?
Brez vsakega dvoma lahko rečem, da nam je predstava uspela tako, kot je bila načrtovana. Zelo sem vesel, da je bila med gledalci tako dobro sprejeta glede na to, da gre za mojo prvo gledališko režijo in pa tudi, da se je ta teater šele ustanovil. Sporočilo, ki sem ga hotel podati gledalcem, je bilo kar dobro opaženo in mislim, da ni nihče imel problema v tem prepoznati današnjo življenje, sebe ali koga drugega. Na svojo ekipo igralcev sem zelo ponosen, saj so premiero odigrali, kot bi za sabo imeli že najmanj sto ponovitev. Omenim naj, da je bila to za nekatere igralce prva izkušnja z gledališčem oz. igranjem na odru, kar pa se meni osebno zdi še posebne pohvale vredno. Tehnična ekipa se je potrudila maksimalno in nedvomno prispevala veliko k gledljivosti in dinamiki predstave. Zelo lepo je sodelovati in delati z ljudmi, ki te podpirajo, olajšujejo delo in z ljudmi na katere se lahko stoodstotno zaneseš.
Za mene je končni rezultat vsekakor kvalitetna predstava, vendar pa mi več kot to pomeni dober team s katerim z veseljem delam, ustvarjam, živim. Hoteli smo narediti nekaj zanimivega, smešnega in aktualnega in to mislim, da nam je za ta "prvič" definitivno uspelo.
Koliko časa ste se pripravljali na premiero in ali nam lahko zaupaš kakšno zanimivost iz priprav na predstavo?
Vse se je začelo lansko leto nekje v februarju, ko smo začeli z prvimi bralnimi vajami. Bralne vaje, spoznavanje ekipe in način dela je trajal vse tja do poletja. S pričetkom septembra smo imeli majhno krizo, saj je prišlo do zamenjave igralcev, vendar to ni preveč oviralo samih vaj. Od novembra pa vse do premiere smo že trdno stali na odrskih deskah in delali precej intenzivno. Same vaje so bile za nas pravi balzam. Vsi smo se srečevali z veseljem in s takšnim veseljem tudi delali - ustvarjali. Iz dna duše smo se večkrat nasmejali, ko je šel tekst po zlu in se je nekdo namesto razburjal, vzburjal, govoril tekst, ki ne obstaja in razne nerodnosti. Večkrat so nam tudi misli ušle izpod nadzora in so se kar naenkrat zvrstile nore, igrive in smešne improvizacije ali situacije, ki so nas do dobra nasmejale in nas prijateljsko še bolj zbližale.
Premiera je za tabo. Kakšni so načrti za prihodnost, že načrtuješ kakšno novo predstavo?
Naš cilj je trenutno to predstavo do dobra preigrati čim večkrat in na čim različnejšimi odrih po Sloveniji in morda tudi v Avstriji, obenem pa čimprej začeti s kreiranjem nove predstave ter pokazati in dokazati, da Šok teater Mežica v svojem amaterskem rangu zmore ustvariti dobre, zanimive, in kvalitetne predstave.
|
