Dobra tri desetletja ustvarjanja odražajo avtorsko prepoznavna dela, ki kljub osrednji tehniki akvarela, poleg krede, olja in akrila, v svojem jedru temeljijo na spretni risarski osnovi. Risba služi tudi kot podstat za končni barvni nanos, ki zlasti v tehniki akvarela s tonskim prelivanjem dosega voluminoznost osrednjih likov.

V akvarelu ta primat nosijo predvsem Prežihovi literarni junaki,  ki s svojo držo in obrazno mimiko, ki je kljub zabrisanim obrazom več kot razvidna, osmislijo podane pripovedi, pesniške zbirke, pravljice ali pesmarice. Nosilno vlogo vsekakor odigrajo osebe in njihovo poslanstvo, pa vendar ni zanemarljivo niti ozadje, saj soustvarja vzdušje, pa čeprav mu avtor zavedno ne namenja pomembnejše vloge.  Ostaja zvest risbi kot osnovnemu nosilcu in jo z umirjeno, a premišljeno barvno paleto samo še osmisli.

Podobno kot je mojstrsko družbeno kritično podajanje pripovednega sveta Lovra Kuharja, ne nazadnje Fužirjevega rojaka, se avtorsko prepoznavna motivika prenaša tudi v podobe 'mežiških' knapov in njihove vpetosti v okolje, ki je zaznamovalo del avtorjevega lastnega življenja in življenja njegovih prednikov. Lik posameznega moža, ki je služil kruh z izpostavljanjem lastnega življenja, lahko razumemo kot konkretne podobe ljudi, nekdanje umetnikove sodelavce, ali pa jih beremo kot pričevalce življenjskih zgodb, ki jih lahko primerjamo z lastnimi življenji, podobno kot lahko metaforično aktualiziramo posamezne vloge Prežihovih izbranih junakov.

S tem je ovekovečen lik koroškega človeka, vpetega v domače okolje in zaznamovanega s preteklostjo. Če se gledalčevo oko ustavi na pridanih predmetih, ki detajlno prisostvujejo na slikarskem nosilcu, lahko opazi, da se jim avtor posveča s posebno pozornostjo in poigrava z njihovo strukturo.  Steklenice in ostalo posodje v času rudarske malice ali hleb kruha v rokah Hudobivške Mete, tako soustvarjajo kompozicijo in prispevajo k njeni razgibanosti in zopet poudarjajo primat risbe.

Znanje risarskih spretnosti se odraža tudi v ciklu portretov, ki za razliko od prej omenjenih likov nastopajo v vsej svoji prepoznavni realističnosti. Da je obvladati risbo prav posebna veščina, ki jo slikarji s pridom poudarjajo, in ji kot izraznemu sredstvu pripada prav posebno mesto znotraj same zgodovine umetnosti, Leander Fužir dokazuje v izbranih portretih znancev ali neznancev, na obrazih katerih se odraža odločen avtorski pristop z barvno modulacijo in gestualnostjo.

Le-ta je osrednji nosilec posameznega portreta, podobno kot gestikulacija pri skupinskih motivih knapov ali junakih iz Prežihovega sveta. Nekaj novejših del je posvečenih dravskim  splavarjem, kjer se avtor zopet posveti sami naravi te nekoč poklicne dejavnosti, vendar tokrat osrednjo vlogo namenja lesu, tej naravni dobrini celotne Koroške regije, ki v tej zgodbi poveže tudi Dravo z rodno Črno na Koroškem.

Leander Fužir s svojim obsežnim umetniškim delom opravlja poslanstvo kronista Koroških ljudi in njihovih življenjskih zgodb, ki se tesno prepletajo z okoljem, v katerem živijo. Nesmrtnost Prežihovih likov in predanost knapovskemu delu, bo s pomočjo vizualne oživitve priča vsem naslednjim rodovom, avtor pa umeščen med vidnejše koroške likovnike kot umetnik s samorastniško ustvarjalno držo.