Vlado Kreslin, ki zagotovo sodi v sam vrh slovenskih glasbenih ustvarjalcev, je ob izidu svoje Pesmarice, le-to predstavil tudi v Slovenj Gradcu, in sicer v torek, 17.1.2011, v Mladinski knjigi. V Pesmarici je združena njegova zavidljiva glasbeno-ustvarjalna prehojena »cesta«, obogatena z notnimi zapisi za klavir in kitaro ter komentarji nekaterih Kreslinovih soustvarjalcev ali drugih ljudi, ki so s Kreslinom kakorkoli sodelovali. Pesmarica tako obsega več kot 300 strani in, po Kreslinovih besedah, tehta »več kot dve kili«.

V Pesmarici najdemo njegove najbolj znane pesmi, ki predstavljajo skoraj spomenike slovenski glasbi - od romantičnih balad pa otožnih in po »prekmursko« sentimentalnih in melanholičnih skladb vse do tršega rocka. Notni zapisi pa so, zopet po Kreslinovih besedah, menda ravno primerno lahki za učenje inštrumenta. Pesmarica nas tako skozi Kreslinove vrhunske »komade« popelje preko Mure in preko Drave, pa z Goričkega in v Piran, vse do Šiške, in navsezadnje tudi v Kreslinov rojstni kraj. Beltinci. Leto 1953 je začetek te zgodbe o življenju glasbenika, ki je v svojem ustvarjanju sodeloval s številnimi zanimivi in tudi mednarodno priznanimi glasbeniki: skupino Šajeta, Chrisom Eckmanom, R.E.M. in drugimi.

Pomembno in zanj zelo prijetno izkušnjo je pomenilo tudi sodelovanje s, kot jih je sam opisal, »šarmantnimi starimi gospodi« iz Beltinške bande. Vlado Kreslin je tudi dobitnik naziva za Bob leta 1999 z izjavo »Slabi šefi jemljejo slabe delavce, da so lahko še naprej šefi, tako je tudi v glasbi«, prav tako je leta 1980 zmagal na slovenski popevki s skladbo Dan neskončnih sanj. Tako ali drugače je eden najvidnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev in v poplavi »muh enodnevnic« in nezavidljivega stanja na slovenski glasbeni sceni eden izmed tistih redkih fenomenov, ki lahko in znajo ustvarjati dobro glasbo.

Kreslin je z duhovitostjo in sproščenostjo predstavitev Pesmarice napravil »po svoje«. Naj na tem mestu citiram Gorana Bregoviča: »Všeč mi je način, kako deluje Vlado Kreslin.« Branje njegove poezije in interakcija s publiko, »sedaj mi boste pa kaj zapeli«, ki je skupaj z Vladom prepevala njegove pesmi, sta ustvarili odlično atmosfero za lep kulturni večer.

Naj zaključim z njegovimi besedami: »Dokler se srce ne ustavi,/ do takrat bom pel,/ in nosil stvari v glavi,/ ki jih ne bi smel.« Torej, Vlado, držimo Vas za besedo, da ustvarjate »čarne« stvari še naprej, še dolgo.