Povedala sem jima o Valeriji. Valerija je moja prijateljica, živi na koncu hodnika in se ukvarja z astrologijo. Zaradi tega jo sovražim. Maha s kartami in preriva umetno kamenje po mizi medtem ko zavita v tančice čepi med svečami. Lepa je, velike oči ima, gleda, kot da sploh ne ve kaj je to laž in moški ji z veseljem prepustijo svoje dlani, da bere z njih. V resnici pa je coprnica in točno ve kaj dela. Vse tančice in dim in opojne dišave so samo krinka. Če hoče človeka prebrati, je dovolj, da ga enkrat samkrat pogleda v oči. Zato je tudi nehala hodit iz stanovanja, ker jih je brala povsod, na ulicah, v trgovinah, v čakalnicah in vrstah pred trafikami. Rekla je, da jo je včasih prijelo, da bi se zbruhala kar tam, na mestu, po njihovih čevljih in damskih torbicah. Zdaj je dogovorjena z nekim seksi poročenim moškim, da hodi zanjo po nakupih, na pošto, ter jo lahko občasno še nategne. Fair play, pravi. Vseeno mi je, vseeno kje bruha in s kom se daje dol, želim si samo, da ne bi bila tako prekleto odkrita. Tako zelo, da mi je morala povedati, kaj me čaka.

Bila je nedelja, obe sva ostali v Ljubljani. Jaz, ker se bojim domov, ona ker sploh nima kam. Pili sva čaj iz tistih prozornih skodelic, ki te prijetno pogrejejo v dlani. Nisem je še dobro poznala in zaradi zahrbtnega notranjega črva sem ji preveč povedala. Samo zato, da bi še nekdo verjel, da obstajam, da se mi resnično nekaj dogaja. S prsti sem vlekla narazen rdečo kapljico na beli plastični mizi in gledala v ožeto čajno vrečko. Vedno me spominjajo na uvele starikave prsi. Pogleda si nisem upala dvigniti, Valerija se mi je zdela nevarna. Najstrašnejše je bilo njeno trdno verjetje, da ima njen obstoj neomajen razlog. Vse, kar se je zgodilo, je preprosto sprejela. Če je bilo dobro, se je za hip namuznila, če slabo, je samo utrujeno vzdihnila. Zeleno je poblisnila z očmi ter za sekundo zlepila obe vrsti prosojnih trepalnic. Veke so se ji drobno zatresle, kot da strašno trpi pod svojim visokim bledim čelom. Potem je rekla, da ji je res žal, a se počuti dolžno, da me posvari, ker sva menda kljub vsemu prijateljici. V roke mi je stisnila prepognjen listič, dišal je po sladkobnem ženskem parfumu.

Moja metulja postaneta nemirna, če predolgo govorim, zato poskušam vedno izreči samo bistvo. Nikoli mi še ni uspelo. Onadva se izražata mnogo bolj prefinjeno, pravzaprav ju ne razumem vedno, ampak vem, da govorita o nečem lepem in manj fatalnem od Valerijinih prerokb.

Kmalu potem me je poklicala na kavo. Zdelo se mi je, da se poskuša odkupiti, ker me je v trenutku, ko je izrekla svojo prerokbo, zaprla med štiri stene. Ampak vem, da je to naredila namenoma, hotela je, da je še nekdo na istem kot ona. Privezala me je nase, na najini dve piškavi stanovanji in na mrzle kave v dvoje. Iz mene je naredila paranoično norico, zdaj pa se usmiljeno ure in ure pogovarja z mano in utripa s svojim vsevednim pogledom. Ne vem, zakaj ji sploh verjamem, ne vem zakaj je ne naderem in zbrcam in pustim, da se zaduši med svojimi smrdljivimi svečami. Misli, da se mi da poslušati o njenih debilnih tipih, s katerimi se daje dol po tem, ko jim prerokuje, da jih bo žena v kratkem pustila in jim s tem opere vest. Sebi je ne rabi, ker ji je vseeno. Resnico tako ali tako že predolgo pozna.

Zadnjič sem, ko sta metulja že zložila svoja krila nazaj, prižgala televizor. Kar tako, ker sem se za trenutek na smrt zbala tišine. Škatla je zabrnela, zaslon zaprasketal. Pustila sem zaživeti prvo sliko, ki se je prikazala. Vrteli so neko oddajo, v kateri je bilo veliko pametnih ljudi, gnilega listja, krvi in trupel. Neko žensko so zabodli, umrla je z obrazom, na katerem je zmrznila zadnja sekunda groze pred smrtjo. Izbuljena zrkla in otrdela čeljust sta bolščali iz ekrana, vse preveč otipljivo. Spomnila sem se na Valerijo in se spraševala, če lahko bere tudi iz mrtvih oči.

Še vedno ne vem zakaj takrat Melisa ni vrgla stran tistega gnusnega papirčka. Obljubila je, da ga bo in verjela sem ji, ker sem tako hotela. Lažje je bilo vse skupaj jemati kot Valerijino bolno šalo, lažje se je bilo delati, da je sploh ne jemljem resno. Potem pa gre in ga spet  privleče ven.
Ta determiniranost mi gre resno na kurac. Vse se vrti v krogih okoli ničesar. Vedno srečujem iste ljudi, dogajajo se mi enake reči, samo čas in prostor sta spremenljivki. Potem naj grem in se sprijaznim z usodo, ki mi jo dodeli eden izmed teh intervalnih obiskovalcev, eden izmed norcev na seznamu? Nič noče izginit, ničesar ne morem pokopat, brez da bi vsaj še enkrat prilezlo ven in me za slovo kresnilo po buči.
Moram kupit zavese.

Pobegnila sem jim. Končno. Telefonu sem prerezala vrat in na vrata dodala tretjo ključavnico. Usta odprem samo še pred metuljema, hvaležno pojesta ostanke hrane zagozdene med mojimi zobmi. Meliso sem dokončno izbrisala. Šla sem k Valeriji in ji povedala vse o njej, čisto vse. Zlagala sem se samo enkrat. Rekla sem ji, da si Melisa sama želi izvedeti. Čeprav je Valerija vedela, da lažem in prebrala moj namen, mi je vseeno dala pismo zanjo. 
Enkrat ali dvakrat po tem je prišla Melisina senca nazaj, trkat na vrata, vedela sem da je ona, ker je živčno pokašljevala. Tako močno sem se zadrževala in tiščala oči skupaj, da bi mi skoraj počila žila na čelu in poškropila belino rjuh, improvizirane zavese. Še dobro, da je ni več nazaj. Metulj, tisti izza nočne omarice, je siknil nekaj v zvezi s tem, da so smreke čedalje bolj postrani. Mogoče je nebo začelo pritiskati na njihove vrhove. Drugi, izpod okenske police tarna o kamnitem hladu, ki mu je začel načenjati krila. Zatiskam si ušesa, pa ne pomaga. Valerija še kar živi, tam čez hodnik, in določa tuja življenja. Zdi se mi da jo slišim čez prhke zidove in plastično goščo zraka, ko trga listke iz dišeče beležnice in jih z zaupnimi besedami in napol povešenim pogledom deli praznoglavcem. Takšnim, kot sem bila včasih jaz. Zdaj pa imam.

Zakaj kričiš, no? Zakaj se vsi histerično derete, ne vidite, da me boli glava? Vam jo bo pa tudi zdaj zdaj razneslo, lepo vas prosim. Bodite no tiho, samo za sekundo, da me možgani nehajo skeleti. Poglejte, kako vam trza desna veka. Kje je moj lopar za muhe, ste kaj videli moj lopar za muhe? Polno mrčesa imam v sobi. Pa zobno krtačko rabim, ker mi zadnje čase krvavijo dlesni. Surovo meso ni dobro, čeljusti so se mi že davno pomehkužile, ne morem je prežvečiti.  In naj nekdo pojasni prekletemu poštarju, ki se obeša po zvoncih, da v tem bloku ne živi več nihče.