Katja Martinčič - Vanilijevo mleko in vešče

Melisa rada pije vanilijevo mleko po slamici in se zadovoljno muza. Še eden izmed njenih izumov, na katerega je potiho ponosna. Nikoli si ne naveliča popravljati neubogljivega pramena, ki ji sili pred medene oči in rada z gibi rok poudarja pomembnosti v svojem pripovedovanju. Kadar se razburi, roke postanejo nemirne in polne odsekanih gibov. Če mi hoče kaj razložiti, valovijo po zraku pred mano. Večkrat mi je že rekla, da živi preko mene, da pravzaprav hoče moje življenje, ampak je njeno bolj varno, zato me raje samo posluša in si predstavlja, kako bi bilo, če bi … In živi še naprej potiho, v svoji modri sobi s preprogo polno las in pepela, s pismi svojega fanta in mojimi norostmi raztresenimi po vogalih.
Pogovarjali sva se, takrat, o namišljenih težavah, in se butasto režali. Bolj spominom kot sedanjosti. Od nekod je privlekla zeleno-sivo kartonasto škatlo.

Dobro ve, da je vedno v premoči. Ampak ji niti ne zamerim niti se je ne bojim. Če sem kdaj komu verjela, potem je bila to ona, ko me je na skrivaj prepričevala, naj živim za obe, da je to moja obveza, da ji dolgujem. Včasih bi ji rekla naravnost, naj se jebe in da če hoče probleme, ker se očitno dolgočasi, naj si najde svoje. Moji so rezervirani za to, da se lahko jaz smilim sama sebi in jih ljubosumno pestujem v mislih. Potem ugotovim, da me samo preveč dobro pozna in točno ve, kdaj se začenjam sesedati vase.
Dvignila je pokrov in začela. Počasi in s pretirano nežnostjo, kakršno lahko občutiš samo do že davno preteklih dogodkov in ljudi, je pobirala ven listke in lističe, kartice, drobne predmete in čačke. Zadnja leta življenja imava v svojih skritih kartonastih škatlah, kot da nama, zaprta tam notri, ne bi mogla storiti hudega. S tem sva jim odvzeli kanček zloveščega pridiha in dodali sladkobo, sploh ker škatli odpirava samo skupaj in naskrivaj.

Nikoli ni silila vame in ni mi svetovala, čeprav sem si želela in sebično zahtevala, naj se kaj pa kdaj odloči namesto mene. Vsaj za sekundo bi lahko zvalila krivdo nanjo. Zardevala je, kadar sem bila jaz zaljubljena in jokala je, ko sem bila v kurcu, ampak ji nisem zamerila. Drugim pa bi. Ker niso pristni, ker se naslajajo nad nesrečo, ker zardijo zaradi sramu pred človekom poleg in pretakajo solze samo za okras, ker se jim zdi, da jih stoična žalost polepša.
Nato sva našli prepognjen papirček, na katerem je bila nakracana, z vegasto in razmazano pisavo, moja usoda. Od strani se je zazrla vame s čakajočim obrazom, roke so ji padle v naročje. Ni mi bilo več smešno.

Kako čudno. Tema, ki skozi odprto okno sili v mojo sobo, se zdi gostejša od sten, ki me obdajajo. Mamine rože na oknu mečejo ledeno zelene sence in kitari v kotu zamolklo pokljajo stare strune. Samo še tri so. Ko ležim na levem boku, slišim v desni polovici lobanje orkester neznanih godal. Razglašen je, škripav in ječeč, melodija se spreminja, da si je ne morem nikoli točno zapomniti. Nekaj časa je vse tiho, potem zaigrajo še hitreje, vse bolj ostro in odločno. Če se obrnem drugače, se tudi orkester preseli, če si tiščim ušesa, slišim še odmev. Bojim se, da bo tema podrla stene sobe od znotraj navzven.
Podnevi je soba topla, okno se odpira na travnike in vonj po smrečju, ki raste okoli stavbe, prežene nočne duhove. Rumenkasto-bele stene srkajo svetel zrak, da bodo lahko dihale naprej, ko zaide sonce. Kič razstavljen po okenski polici lovi žarke, ki se lomijo in rišejo drobne migotave zajčke na zid. Živim visoko od tal in stara umazanija na šipah se od spodaj sploh ne vidi, jaz pa dobro razločim packe po tleh, kadar sedim na okenski polici. Zaves nimam.

Nihče ne ostane predolgo. No ja, pridejo me kdaj pa kdaj pogledat, na koncu dneva sem vseeno vedno sama. Postanejo nervozni, mencajo, se prestopajo in kmalu morajo oditi po nujnih in skrajno neodložljivih opravkih. Po mačjo hrano, po robčke in čike. Po svoje jih razumem, tudi jaz bi včasih pobrala svoje knjige in nagnite kaktuse, ter odšla, ampak ne sme se kar tako izneveriti. Morda se samo nevede bojijo skrivnosti, ki se prikrade vsako noč znova in ostaja v temnih kotih ter za vrati vse do poznega dne. Ampak tista ni nevarna nikomur, razen meni. Na meni je zrasla in z mojim mesom se hrani.

Nimam zaves. Imam pa špranjo pod okensko polico in še eno za nočno omarico. Obe dajem v najem. Gosta sta dva metulja, kakšne barve ne vem, ker se družimo samo v temi. Njuni imeni lepo zvenita in ko mi sedeta na rame, čutim svilo njunih kril. Potem se pogovarjamo. Šepetamo, da ne bi zbudili drugih, ki spijo v tem termitnjaku. Njun jezik je šumeč in lesketajoč, tako neverjetno lepši od človeškega. Včasih jima povem vse, včasih ju samo poslušam, včasih v roke primeta violine.

Povedala sem jima o Valeriji. Valerija je moja prijateljica, živi na koncu hodnika in se ukvarja z astrologijo. Zaradi tega jo sovražim. Maha s kartami in preriva umetno kamenje po mizi medtem ko zavita v tančice čepi med svečami. Lepa je, velike oči ima, gleda, kot da sploh ne ve kaj je to laž in moški ji z veseljem prepustijo svoje dlani, da bere z njih. V resnici pa je coprnica in točno ve kaj dela. Vse tančice in dim in opojne dišave so samo krinka. Če hoče človeka prebrati, je dovolj, da ga enkrat samkrat pogleda v oči. Zato je tudi nehala hodit iz stanovanja, ker jih je brala povsod, na ulicah, v trgovinah, v čakalnicah in vrstah pred trafikami. Rekla je, da jo je včasih prijelo, da bi se zbruhala kar tam, na mestu, po njihovih čevljih in damskih torbicah. Zdaj je dogovorjena z nekim seksi poročenim moškim, da hodi zanjo po nakupih, na pošto, ter jo lahko občasno še nategne. Fair play, pravi. Vseeno mi je, vseeno kje bruha in s kom se daje dol, želim si samo, da ne bi bila tako prekleto odkrita. Tako zelo, da mi je morala povedati, kaj me čaka.

Bila je nedelja, obe sva ostali v Ljubljani. Jaz, ker se bojim domov, ona ker sploh nima kam. Pili sva čaj iz tistih prozornih skodelic, ki te prijetno pogrejejo v dlani. Nisem je še dobro poznala in zaradi zahrbtnega notranjega črva sem ji preveč povedala. Samo zato, da bi še nekdo verjel, da obstajam, da se mi resnično nekaj dogaja. S prsti sem vlekla narazen rdečo kapljico na beli plastični mizi in gledala v ožeto čajno vrečko. Vedno me spominjajo na uvele starikave prsi. Pogleda si nisem upala dvigniti, Valerija se mi je zdela nevarna. Najstrašnejše je bilo njeno trdno verjetje, da ima njen obstoj neomajen razlog. Vse, kar se je zgodilo, je preprosto sprejela. Če je bilo dobro, se je za hip namuznila, če slabo, je samo utrujeno vzdihnila. Zeleno je poblisnila z očmi ter za sekundo zlepila obe vrsti prosojnih trepalnic. Veke so se ji drobno zatresle, kot da strašno trpi pod svojim visokim bledim čelom. Potem je rekla, da ji je res žal, a se počuti dolžno, da me posvari, ker sva menda kljub vsemu prijateljici. V roke mi je stisnila prepognjen listič, dišal je po sladkobnem ženskem parfumu.

Moja metulja postaneta nemirna, če predolgo govorim, zato poskušam vedno izreči samo bistvo. Nikoli mi še ni uspelo. Onadva se izražata mnogo bolj prefinjeno, pravzaprav ju ne razumem vedno, ampak vem, da govorita o nečem lepem in manj fatalnem od Valerijinih prerokb.

Kmalu potem me je poklicala na kavo. Zdelo se mi je, da se poskuša odkupiti, ker me je v trenutku, ko je izrekla svojo prerokbo, zaprla med štiri stene. Ampak vem, da je to naredila namenoma, hotela je, da je še nekdo na istem kot ona. Privezala me je nase, na najini dve piškavi stanovanji in na mrzle kave v dvoje. Iz mene je naredila paranoično norico, zdaj pa se usmiljeno ure in ure pogovarja z mano in utripa s svojim vsevednim pogledom. Ne vem, zakaj ji sploh verjamem, ne vem zakaj je ne naderem in zbrcam in pustim, da se zaduši med svojimi smrdljivimi svečami. Misli, da se mi da poslušati o njenih debilnih tipih, s katerimi se daje dol po tem, ko jim prerokuje, da jih bo žena v kratkem pustila in jim s tem opere vest. Sebi je ne rabi, ker ji je vseeno. Resnico tako ali tako že predolgo pozna.

Zadnjič sem, ko sta metulja že zložila svoja krila nazaj, prižgala televizor. Kar tako, ker sem se za trenutek na smrt zbala tišine. Škatla je zabrnela, zaslon zaprasketal. Pustila sem zaživeti prvo sliko, ki se je prikazala. Vrteli so neko oddajo, v kateri je bilo veliko pametnih ljudi, gnilega listja, krvi in trupel. Neko žensko so zabodli, umrla je z obrazom, na katerem je zmrznila zadnja sekunda groze pred smrtjo. Izbuljena zrkla in otrdela čeljust sta bolščali iz ekrana, vse preveč otipljivo. Spomnila sem se na Valerijo in se spraševala, če lahko bere tudi iz mrtvih oči.

Še vedno ne vem zakaj takrat Melisa ni vrgla stran tistega gnusnega papirčka. Obljubila je, da ga bo in verjela sem ji, ker sem tako hotela. Lažje je bilo vse skupaj jemati kot Valerijino bolno šalo, lažje se je bilo delati, da je sploh ne jemljem resno. Potem pa gre in ga spet  privleče ven.
Ta determiniranost mi gre resno na kurac. Vse se vrti v krogih okoli ničesar. Vedno srečujem iste ljudi, dogajajo se mi enake reči, samo čas in prostor sta spremenljivki. Potem naj grem in se sprijaznim z usodo, ki mi jo dodeli eden izmed teh intervalnih obiskovalcev, eden izmed norcev na seznamu? Nič noče izginit, ničesar ne morem pokopat, brez da bi vsaj še enkrat prilezlo ven in me za slovo kresnilo po buči.
Moram kupit zavese.

Pobegnila sem jim. Končno. Telefonu sem prerezala vrat in na vrata dodala tretjo ključavnico. Usta odprem samo še pred metuljema, hvaležno pojesta ostanke hrane zagozdene med mojimi zobmi. Meliso sem dokončno izbrisala. Šla sem k Valeriji in ji povedala vse o njej, čisto vse. Zlagala sem se samo enkrat. Rekla sem ji, da si Melisa sama želi izvedeti. Čeprav je Valerija vedela, da lažem in prebrala moj namen, mi je vseeno dala pismo zanjo. 
Enkrat ali dvakrat po tem je prišla Melisina senca nazaj, trkat na vrata, vedela sem da je ona, ker je živčno pokašljevala. Tako močno sem se zadrževala in tiščala oči skupaj, da bi mi skoraj počila žila na čelu in poškropila belino rjuh, improvizirane zavese. Še dobro, da je ni več nazaj. Metulj, tisti izza nočne omarice, je siknil nekaj v zvezi s tem, da so smreke čedalje bolj postrani. Mogoče je nebo začelo pritiskati na njihove vrhove. Drugi, izpod okenske police tarna o kamnitem hladu, ki mu je začel načenjati krila. Zatiskam si ušesa, pa ne pomaga. Valerija še kar živi, tam čez hodnik, in določa tuja življenja. Zdi se mi da jo slišim čez prhke zidove in plastično goščo zraka, ko trga listke iz dišeče beležnice in jih z zaupnimi besedami in napol povešenim pogledom deli praznoglavcem. Takšnim, kot sem bila včasih jaz. Zdaj pa imam.

Zakaj kričiš, no? Zakaj se vsi histerično derete, ne vidite, da me boli glava? Vam jo bo pa tudi zdaj zdaj razneslo, lepo vas prosim. Bodite no tiho, samo za sekundo, da me možgani nehajo skeleti. Poglejte, kako vam trza desna veka. Kje je moj lopar za muhe, ste kaj videli moj lopar za muhe? Polno mrčesa imam v sobi. Pa zobno krtačko rabim, ker mi zadnje čase krvavijo dlesni. Surovo meso ni dobro, čeljusti so se mi že davno pomehkužile, ne morem je prežvečiti.  In naj nekdo pojasni prekletemu poštarju, ki se obeša po zvoncih, da v tem bloku ne živi več nihče.