 Zulejka Javeršek - Izbrane pesmi
Ko te gledam na Punti, razburkanih las, sklonjenega nad njenim obrazom, te sonce na
zahodu barva rdeče v valovih, tvoja roka na njenem trebuhu se dviga kot morje v plimo,
počasi, hitreje, ljubeče, gotovo
tvoje veke se spuščajo počasi, to ni mežikanje, to je premikanje morja na plitvi peščeni
obali, trepalnice mečejo sence v modrino kakor jih rišeta sonce in plankton na morsko dno,
in z majhnimi valovi se premikaš tudi ti kot gmota morja, ki bi se iz satelita videlo
nezmotljivo, kar najbrž tudi je, saj neurje ni zmota za morje, le za mornarje, in zmotim se
tudi jaz, kakor stari ljudje, ki živijo na potresnem območju, se ne evakuiram po tvojem
prvem pogledu,
potresu sledi tsunami in nihče ne prešteje mrtvih, nikogar ne pogrešajo, lahko neopazno
odidem, v poslušanju butanja burje v balvane na Punti poskušam najti take besede, ki bi
vzvalovile tvoje lase, roke, veke, a zmorem le nikomur slišno sušno prošnjo: dovoli, da
zaužijem sol s pene valov tvoje polti.
***
Za mojimi vekami
sneg v noči
za mojimi vekami
za mojimi vekami
saj srne spijo?
seveda sine, spijo
za mojimi vekami
za mojimi vekami
trhla zarja
v trebuhu rdeče ladje
v luknji v trebuhu
za mojimi vekami
za mojimi vekami
vse to nasilno
vse to vesolje
za mojimi vekami
za moje veke
drvi to vesolje
za moje veke
za mojimi vekami
sneg v noči
Nagota
Si me predstavlajš, pesnik,
s tvojo knjigo prilepljena na klopco
(zavita v tvoje stihe
nocoj se bom ljubila v tvojem ritmu
sanjala v tvojih barvah
zbudila se bom s čudno
lakoto po lahkosti tvojih misli
s težnjo k teži tvojih besed)
in kakšen je občutek,
da se oblačim v tvojo goloto?
Ko se vračaš
Ko se vračaš, se vedno v hladu, zrak se s tvojimi koraki ohlaja,
postaja gost kot vodka, gost kot olivno olje, lica ti obarva kot finsko jutro,
jutro, ki ga ne poznaš, ki ga ne želiš poznati.
Puhaste krogle luči se zlomijo v kvadrate, postanejo modre
svetloba je modra ... je modra.
Pogledi, ko greš mimo, ostajajo uprti v tla, noben sosed te ne pogleda,
ker nimaš soseda, ker nikogar ni, ki bi lahko preživel, v tem hladu,
ki bi ga naredil manj hladnega, ko bi ga delil s tabo.
Venomer se steguješ k temu, kar nima imena in tega nikoli ne dosežeš
stvar moraš poimenovati, da ti pride v oblast, a ti veš, da tisto, kar si boš prilastil, ne bo nikoli zares tvoje, ker nočeš tega, kar je že tvoje.
Stopaš na prste nog, a prsti tvojih mrzlih dlani so spolzki ... so spolzki,
jutro postane zeleno, oranžna ga ne ogreje, kar veš, da je dobro,
če verjameš pregovoru, in ne poročilom, pomeni, da bo vreme lepo.
A lepo vreme te v resnici ne zanima, saj veš, da bo hladno, ko se boš vračal,
in da bo jutro prežarjeno z mrazom modre svetlobe zeleno in, da ne boš
dosegel tistega, kar bi morda imenoval veter ali pesem ali dom.
***
Srečujem te vedno nekje med spanjem in budnostjo,
kramljavega kot si lahko, v Zlati ladjici, zaziban s pivom,
v Roži z lepo deklico v modri jopici, tudi takrat brez nasmeha,
na kolesu pred Filozosko fakulteto, edina v majskem mraku
in prisluškujem tvojemu glasu, ki pada v moje uho kot dežne kaplje na
razbeljene strehe avtomobilov, na makadamskem parkirišču brez sence,
besede takoj izparijo, a ostane vonj, barva, svežina po poletnem dežju,
na prašnem avtu lahen dež poleti pusti sledi.
Pesniku v Istri
Ko hodiš
po rdečkastih cestah
iz razpok
raste trava
Ko gledaš
meglo v travah
je pokrajina
mehka
Ko poslušaš
naše pesmi
iz kričečih vrstic
vstaja bolečina
Ko padaš
v prazne blazine
je bolečina
mehka
Iz ceste
raste trava
Iz trave
vstaja megla
Iz megle
se rojeva bolečina
Iz bolečine
raste pesem
Meglena pesem
obcestnih trav
je tvoja
bolečina.
|
Kšajtni 
