Na Forumu so poved'li
"kura ej! prašičja gripa v moji bajti!oziroma zej čakamo na simptome... tk da pohod po koroški se je očitno ž pričel!" šajša is back se je tudi ustrašila letošnje "epidemije" gripe.
|
|
Igor Lukšič obiskal Koroško |
 |
 |
 |
|
Jernej Prodnik
|
|
Četrtek, 18. december 2008 00:00 |
Igor Lukšič je postal prvi minister v Pahorjevi vladi, ki je uradno obiskal Koroško. Minister za šolstvo in šport je tekom dneva spregovoril z dijaki in dijakinjami ter se sestal z ravnatelji in ravnateljicami osnovnih ter srednjih šol, ogledal pa si je tudi nekatere druge institucije. Delovni obisk je zaključil še v strokovni funkciji, saj je v Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec predstavljal svojo knjigo Politična kultura. Z njim smo spregovorili nekaj besed.
Podpredsednik Socialnih demokratov in redni profesor na Fakulteti za družbene vede na Univerzi v Ljubljani je na vseslovenski »turneji« po izobraževalnih institucijah, kjer preverja razmere na terenu. Za Koroške šole je ob obisku povedal, da je z njimi zadovoljen, saj naj bi celo presegle njegova pričakovanja, nerešenih problemov pa naj ne bi bilo veliko.
Načelno je tudi podprl projekt srednješolskega centra na Ravnah, v primeru da se zanj odločijo v Slovenj Gradcu, kjer o tem še razmišljajo, pa dopušča možnost, da bi se v tem mandatu izpeljali obe naložbi, ki naj bi bili nujni.
Lukšič je spregovoril tudi z dijaki, saj ga zanima njihov pogled na politiko, ogledal pa si je tudi bazar na Prvi osnovni šoli v Slovenj Gradcu, Koroško galerijo likovnih umetnosti in večer, kot že omenjeno, zaključil v slovenjgraški knjižnici, od koder so tudi fotografije.
Pogovor z njim je vodila novinarka na Radiu Alfa Natalija Križaj, kar je Lukšiča še prav posebej zabavalo, saj je kar nekajkrat malce v šali skomignil z rameni in dejal, da je takšna radijska vprašanja pričakoval že od trenutka, ko so mu povedali, da bo pogovor vodila radijka. S Knezovo sta tako spregovorila o njegovi družini in družinskih obveznostih, otrocih, njegovem izobraževanju in tako naprej, knjige Politična kultura pa sta se dotaknila šele proti koncu. Pa še takrat je Lukšič Knezovo komaj potegnil nazaj v pogovor o politični kulturi, ko je že hotela preusmeriti debato zopet drugam.
Lukšič je kljub temu pogovor spretno vrtel v smer strokovne razprave, kjer je prevzemal pobudo ter širil debato, in sproščeno povedal vse, česar na novinarski konferenci, ko je nastopal v drugačni funkciji, preprosto ne bi. Od vprašanj posebnosti političnega diskurza, ločenosti sfere politike od ostalih sfer, morale in moraliziranja v politiki, nujnosti (pravih in usmerjenih) čustev v politiki, moralnega ekskluzivizma in narave ter naravnosti v političnem utemeljevanju odločitev in dejanj. Nekaj šal je seveda padlo tudi na račun Milana Kučana, ki ga je zaradi statusa sive eminence slovenske levice Lukšič med pogovorom (seveda v šali) skorajda moral po telefonu povprašati, kaj naj odgovori na eno izmed vprašanj.
Kljub nadpovprečno zanimivemu nastopu lahko Lukšiču na teoretski ravni (idealistično) očitamo poglabljanje že tako neverjetno široke diskrepance med svetom politike in kriki hirajoče neinstitucionalizirane civilne družbe, ki svojih sporočil ne uspe kanalizirati do oblasti (kar je pravzaprav posredno omogočilo krizo). Če je v strokovni diskusiji pripravljen biti kritik liberalnega kapitalizma in zombi-potrošništva, njegova stranka seveda dnevno igra skoraj izključno na noto fetiša gospodarske rasti ter tako sledi in obnavlja točno to zgodbo ter plemeniti dominantni politični diskurz, ki naj bi se mu podrejalo vse ostalo. Tako kot družba vpliva na politiko tudi politika vpliva na dejanja v družbi in vedno glasnejše trditve, da aktualna politika ter politiki nimajo veze z realnim svetom (kar se pogosto opredeljuje kot demokratični deficit), se s tako ostrim ločevanjem politike kot sui generis sfere diskrepanca samo še dodatno poglablja. Namesto, da bi se s tem vprašanjem spopadlo in se ga reševalo, se ga predstavi za – nič drugega kot – naravno stanje, nekaj povsem neproblematičnega, kar mora biti, kakor je, ker je pač tako.
Tesnejša povezava med politiko in glasovi, ki naj bi jim politika služila, če naj pač opravlja svojo nalogo, pač še ne pre-determinira nujno utopljenosti politike v sami družbi. Ali če smo natančnejši na malce drugačnem primeru, stranka bo sledila spremembam, ki bodo s finančno krizo začrtane na širši ravni, v nobenem primeru pa jih ne bo poizkušala aktivno soustvarjali.
Igor Lukšič je za Bajto spregovoril nekaj besed o politični kulturi ...
V slovenščini še ni bilo napisane prav veliko literature o politični kulturi, najbrž najbolj znana knjiga do sedaj je bila Južničeva (knjiga Politična kultura doktorja Staneta Južniča, op.p.).
Knjiga profesorja Južniča je orala ledino v slovenskem prostoru, pisana je s stališča politične antropologije, medtem ko hoče ta knjiga v osnovi biti predvsem politološka in del navdiha vleče iz primerjalne politologije. To je čisto strukturna postavitev. Južnič se ne ukvarja s Slovenijo, jaz imam precejšen del, skoraj polovico knjige, kjer se ukvarjam s politično kulturo na Slovenskem, to je tudi pomembna razlika.
Zdi se, da tudi Južnič, podobno kot vi, pogosto izhaja iz sociologije, iz same analize družbe. Na politično lahko velikokrat gledamo z dvema pogledoma, pravnim in sociološkim. Iz katerega pogleda bolj gledate v knjigi?
Iz politološkega, kar pomeni, da je politika neka sfera sui generis, ki se razlikuje od sfere družbe in od sfere narave. S sfero družbe se ukvarja sociologija, s sfero politike se ukvarja politologija, torej politična kultura je zame fenomen politike. Gre za politična razmerja, gre za politično politizacijo, bom rekel, ker če rečem politično socializacijo, se v to takoj prikrade sociologizem ...
... potem greva hitro spet nazaj k Južniču ...
Ja, ampak njegova zasluga je, da je politično kulturo naredil za predmet antropologije, se pravi, šel je ven iz sociologije in pokazal, da gre tukaj za človeka. Da gre za razmerje, ki se dogaja med naravnim in družbenim pa tudi političnim. Samo ni tako jasno zamejil te razlike med družbenim in političnim ali tudi družbenim in naravnim.
Ampak ali je mogoče to ločnico potegniti tako ostro? On govori tudi o reprodukciji družbe in to lahko na nek način zvedemo na vprašanje ideoloških aparatov, na primer neke države, čeprav danes je težko govoriti o ideološki aparatih države. Je sploh še mogoče govoriti o tem?
Ja, mislim da je bil ta Althusserjev novum zelo pomemben za celotno diskusijo o tem kaj je država. In država ni nekaj, kar izide po nekih naravnih zakonitostih iz družbe. Država je nekaj, kar nima neposrednega stika z družbo. To je danes čedalje bolj jasno. Država je bila utopljena v družbi v času moderne dobe, takrat ko so politična razmerja izhajala neposredno iz razmerij med socialnimi sloji in razredi. Se pravi ko je bil delavec, kot družbeni pojav, nujno tudi social-demokrat, se pravi politično organiziran na strani, ki je delovala proti strani kapitala na politični ravni. Danes so na delu bolj subtilni politični mehanizmi, ki ne pretvarjajo socialnih kategorij enoznačnih v politične. Se pravi, če si ti študent, če si delavec, je tvoja politična drža popolnoma poljubna. Iz tega ne izhaja nič, lahko si na eni strani radikalen anarhist, lahko pa si najbolj trd konservativec.
Kritiki postmoderne, točno tega gledanja, zelo velikokrat govorijo, da so to neke namišljene funkcije ali, kako bi rekel, neki pogledi na človeka, ker naj bi v bistvu še vedno velikokrat obstajala bipolarna ločitev v smislu delo-kapital.
Na ravni produkcijskega načina je ločnica delo-kapital še vedno ključno protislovje sodobnega časa. Sama socialna organizacija pa se ne dogaja več tako enoznačno polarizirano. Se pravi ti, ki so na strani dela, niso enoznačno potem politično preslikani na stran gibanj, ki nastopajo proti kapitalizmu. Prav nasprotno se dogaja, ali pa se je dogajalo do nedavnega, da so vsa politična gibanja podpirala kapitalizem. Ali pa recimo velika večina gibanj je podpirala kapitalizem, zlasti po zlomu Sovjetske zveze in Jugoslovanskega socializma. Kaj bo prinesla kriza še ni jasno, v vsakem primeru pa je prinesla spoznanje, da je še zmeraj temeljno protislovje sodobne družbe razmerje delo – kapital.
Najlepša hvala.
|
|
|
Najbolj brane osrednje novice
|
|
|
Pr´ nas 
