Dne 26. aprila, je v prostorih MKC Slovenj Gradec potekala prva razstava arhitekturnih del koroških študentov arhitekture. Razstavo je v sodelovanju z občino Slovenj Gradec ter MKC izpeljalo novoustanovljeno društvo arhitektov in likovnikov Koroške.

Preberite si reportažo ter kratek intervju s predsednikom društva, akademskim kiparjem Boštjanom Temnikarjem.

Na razstavi se je v sicer majhnem prostoru zbralo kar zavidljivo število ljudi, ki so na začetku prisluhnili govoru predsednika društva Boštjana Temnikarja, ter Mihe Zanoškarja, ki sta poudarjala pozitivne cilje delovanja društva, ter spregovorila o realnosti koroškega umetnostega in arhitekturnega delovanja. Omenila sta tudi potrebo po skrbi za bodoče in zdajšne študente sorodnih fakultet, arhitekturne ter umetnostne, ki se jim na Koroškem ne posveča dovolj pozornosti ter ne daje priložnosti za večjo vpletenost v relevantna področja.

Temu je pritrdil tudi na prireditvi prisoten podžupan slovenjegraške občine, ki je apeliral k sodelovanju vseh dolin na tem področju, tudi z željo po selitvi razstave še v druga mesta.

Prisotni so si lahko po končanih formalnostih ogledali dela nekaterih študentov in diplomantov s Koroške, med njimi tudi mednarodno nagrajena, kot naprimer rešitev Matica Pajnika.

Govorili smo s predsednikom društva arhitektov in likovnih umetnikov Koroške, ki nam je predstavil svoj pogled na delovanje društva in stanje duha na Koroškem.

Intervju z Boštjanom Temnikarjem, akademskim kiparjem

S kakšnim namenom je bilo ustanovljeno vaše društvo?

To društvo je bilo ustanovljeno iz treh sekcij – arhitekturne, slikarske in kiparske. Prvotna ideja je bila, da se študentje arhitekturne fakultete in umetnostne akademije povežemo in začnemo v domačem okolju snovati nek kulturni program, ki bi pripomogel h kulturni rasti treh dolin.

Koliko članov štejete?

Trenutno nas je 15 članov, gre večinoma za študente v povprečju stare okrog 23 let, med njimi pa so tudi že diplomanti. Seveda ni nujno za članstvo v društvu, da si član ene izmed teh fakultet, med sabo imamo na primer tudi umetnostnega zgodovinarja.

Kolikšen del potencialnih kontributorjev ste že pritegnili?

Posebnih reklam in vabil za članstvo niti nismo pošiljali, niti članov nismo načrtno iskali. Pri vsakem takem projektu obstajajo namreč tudi dvomi. Bolje je, če se z delom dokažeš in z dobrim programom ter aktivnostmi privabiš ljudi, ki jih podobne zadeve zanimajo. Na tak način se lahko nek maturant asociira s tem programom ter naveže stik zaradi lastnega zanimanja.Tak pristop mi je boljši kot če narediš neko astronomsko veliko društvo, kjer pa člani potem niso aktivni.

Bi lahko to društvo torej posrkbelo za osveščanje mladih in naprimer organizacijo uvajalnih tečajev (kot pomoč pri vpisu na fakulteto op.p.)?

Pravzaprav naši člani že poučujejo in imajo svoje tečaje. Kar je v drugih regijah praksa podobnih društev, pri nas poteka še neorganizirano na individualni ravni.

Imate čani društva namen ostati in delovati na Koroškem tudi poklicno?

To je čisto odvisno od posameznikov. Večina ima službe v Ljubljani in okolici, ter tam predvsem zaradi ekonomskih razlogov tudi ostaja. Koroška na žalost ne ponuja toliko priložnosti. A vseeno, te se večajo, vedno več je dela in birojev, zato upam in mislim, da bodo v prihodnje diplomanti ostajali doma.

Bi lahko v končni fazi iz tega društva nastal biro?

To so tudi opcije, a o tem zaenkrat še ne razmišljamo. Nam je bistveno druženje, da se med nami pretaka strokovna misel in da se enotno predstavljamo v družbi. Da med nami ni razlik. Dejstvo je, da opažamo, da so se pri politiki svetnikov, na KKŠju in še kje, do zdaj ukvarjali predvsem sami s sabo. Pozabljali pa smo, da takoj ko prevozimo Hudo luknjo, za nas le redkokdo sliši.

Kako lahko društvo pripomore, da si naprimer nekdo ne prebarva fasade v kombinacijo živo rumene in rdeče (in s tem kvari izgled urbanega naselja op.p.)?

Gotovo lahko kaj storimo. Že javna debata je prvi faktor, kjer ozaveščanje lahko povzroči nek preklop miselnosti v glavah. Praksa je do zdaj bila takšna, da smo gradili ad hoc in vse je bilo v redu. Nikoli pa se ni pisalo, da bi mogoče bila varianta B boljša, celo da sploh obstaja, medtem ko je praksa v Ljubljani in okolici, da je arhitekt pod veliki moralnim pritiskom, saj ga spremlja 1000 kolegov.

Torej se nameravate postaviti v vlogo nekakšne strokovne kritike na Koroškem.

To je sicer poanta natečajev.

Samo kot primer. Koliko bi se nek športnik sploh potrudil, če bi bil v disciplini na olimpijskih igrah edini prijavljen. Ne bi bilo prave tekme, ne bi mel visokih ciljev, ambicije po presežku. Jaz pravim, da je treba za javni prostor nujno dati nekaj najboljšega kar premoremo.

Več fotografij lahko najdete v Albumu.