Kult zelenja v prazničnem zimskem času ali zakaj ni dobro, da vam mlado žito splesni
Takole, pa sta mimo oba božiča – krščanski in pravoslavni, ki so ga v vzhodni cerkvi praznovali 6.januarja. Ob božiču je bilo že dosti napisanega, povedanega in pa seveda tudi prodanega (brez tega pač danes ne gre). Zato, želim tukaj pisati o malce manj poznani dediščini tega praznično obarvanega zimskega časa – o kultu zelenja, namreč. Gotovo, še krasi vaš dom kakšen praznični aranžma – če že ne smreka oz. jelka pa mlado žito v posodicah. Od kod in zakaj torej to zelenje?

Od kdaj praznujemo Božič?
Malokdo ve, da se čas, ki ga je Cerkev šele nekje okoli leta 300 določila kot dan Kristusovega rojstva, lepo ujema s poganskim praznikom nepremaganega Sonca (Dies natalis Solis Invicti), dne 25. decembra. Praznovanje rimskega zimskega kresa so namreč enako veselo praznovali tako pogani kakor kristjani in takrat »mladi Cerkvi« je Mitrovo čaščenje (vera, ki naj bi iz Irana prišla v rimski imperij in imela Sonce za najvišje božanstvo) predstavljalo nevarnost, zato je morala takšnim praznovanjem, ki so bila pri ljudeh dodobra zakoreninjena, vdahniti svojo noto. Božič so dolgo časa obhajali le v cerkvah, šele z barokom in protireformacijo, pa so približali božič družini in danes je, kot vemo, božič postal skorajda zapovedan družinski praznik, ki ga lahko praznujemo tudi neodvisno od krščanskega izročila.

Zanimivo je, da se je praznik Kristusovega rojstva le stežka uveljavil v vzhodni cerkvi, armenska cerkev pa ga ne pozna niti danes. Tako so v vzhodni cerkvi ta praznik  prenesli na 6. Januar – stari Bizanc je namreč ta praznik razglasil za državni praznik, ki pa ima korenine v kultu starogršega boga Dioniza, zavetnika rodovitnosti in vina, ki so ga slavili prav na ta dan po vsem starem Bizancu. Rimska cerkev je kasneje sprejela ta praznik sv. Epifanije (6.januar) in z njim končala božično dobo, sveto dvanajsterodnevje, s katerim so spretno zamenjali poganske »volčje noči« oz. jim pridalil nov krščanski pomen. (Od šestega stoletja dalje pa na ta dan praznujemo god sv. treh kraljev. )

>>>Skoči na recept<<<

Tudi vaš dom krasi mlado zeleno žito, pa vam ni čisto jasno kakšno zvezo sploh ima z Božičem?
Hja, naše mlado žito nam je tudi letos tradicionalno splesnilo, še preden je utegnilo zazeleneti v višave. Pa smo vseeno vztrajali nekaj časa in občudovali pobeljena semena, ki so začela kaliti in se delali, da nam je pravzaprav uspela prvovrstna božična okrasitev – »kao sneg na zelenju«.  Upam, da mlado žito krasi vsaj vaš dom in da ga boste po prebranih naslednjih vrsticah ugledali v drugačni luči!

Adonisovi vrtički
Plitve posodice z mladim žitom, so bile znane kot »Adonisovi vrtički« že pred tisočletji na semitskem vzhodu. V grškem bogu Adonisu, naj bi bila namreč utelešena rastlinska rast. Adonis naj bi vsako leto umrl s požetim žitom vred in prebil jesen ter zimo v neznani deželi smrti, s pomladanskim zelenjem pa se je spet prebudil v življenje. Na bližjem vzhodu, kjer so želi predvsem moški, so ženske v jerbase ali lonce, napolnjene s prstjo, nasejale različna semena. Ta so potem zalivale  in gojile, da so vzklila. V obhodu, ki je predstavljal Adonisov pogreb, pa so nato med glasnim objokovanjem znosile te posode do vode in  jih, hkrati z Adonisovo podobo, vrgle vanjo. Takšni »vrtički« pa so bili znani tudi v Indiji že v 3. tisočletju pred našim štetjem.

Šega, ki je bila v zvezi z žetvijo, se časovno seveda ne ujema z našo zimo – pri nas ga poznamo ob veliki noči, ob Kresu in pa predvsem ob Božiču, najbolj pa je bila razširjena v Beli Krajini, medtem ko je pri nas na Koroškem niti niso poznali. Mlado žito so postavljali k jaslim, pod božično drevesce ali pa kar na mizo... ter ob tem tu pa tam iskreno verjeli, da bo letina prihodnje leto obilnejša, če so žito vsejali za božič – na Dolenjskem so upe polagali celo v uspeh pri rejenju ovac!

>>>Skoči na recept<<<

Vedeževanje iz kaljenega žita
Ponekod so iz kaljenega žita tudi vedeževali. Niko Kuret piše o zanimivem običaju v Ljutomerju, kjer so nekdaj na sveti post, 24. decembra, vsejali žito v tri posode – v prvo zjutraj, v drugo opoldne in v tretjo zvečer. Rast žita v enem mesecu pa naj bi jim povedala kdaj naj sejejo prihodnjo jesen (prej, kot običajno, kasneje), medtem ko je v jugozahodni Sloveniji kaljeno žito napovedovalo usodo domačih in sorodstva. No, upam, da se pri nas doma ne nadejamo plesnivega leta!

Čudežno drevesno bitje
Drevo ali rastlino, ki zimi navkljub ohranjata svojo življenjsko moč, so ljudje že od nekdaj častili kot nekakšno čudežno bitje, ki lahko tudi čudežno podeljuje življenje. To bitje so nato začeli v znamenje spoštovanja in čaščenja okraševati s pisanimi trakovi in zlatimi lističi. To pogansko verovanje pa se je lepo prepletlo s pobožnim srednjeveškim krščanskim verovanjem o  različnih čudežih, ki naj bi se dogodili na sveto noč. Eden izmed njih naj bi bil, da zacveto v božični noči vrtnice in da požene sadno drevje. Božje drevesce oz. rastlina je sicer že v antiki simbolizirala dobro voljo in veselje ter je kot atribut sončnih bogov odganjala demone, medtem ko je omela simbolizirala nesmrtnost in življenjsko bistvo, v keltskem jeziku pa slednja pomeni celo »zdravilec vsega«.

Zatikanje zelenih vej v 'bogkov kot'
Tudi pri nas se je tovrstni poganski »kult zelenja« skozi zgodovino preobrnil v okraševanje zelenih (najpogosteje macesnovih ali smrekovih)vej, ki so jih zatikali v 'bogkov kot'  in se predvsem na podeželju ohranil še dolgo, medtem ko o božičnem dreveščku, kot ga poznamo danes, še ni bilo ne duha ne sluha. Ponekod pa se je rastlinskemu okrasju pridružil tudi papirnati ali slamnati »duh« (Te šege, če gre verjeti zapisom etnologov, naj ne bi poznali na Ravnah, medtem ko je bila v Prevaljah, Črni in na Koprivni ter v Mislinjski dolini znana).

>>>Skoči na recept<<<

»Trbujski božičnejki«

Etnolog Franjo Baš je omenjal zanimiv star običaj v Trbonjah, ki je bil posebnost v Dravski dolini.  V krajih, kjer so kmetje uporabljali smrečje, da so si z njim ob vstopu v hišo obrisali čevlje, smrekovih vej niso uporabljali kot božični okras. Namesto tega naj bi iz ovsene slame naredili nekakšne dvojne piramide imenovane »božičnjeki«, ki so jih nato okrasili s suhim sadjem ter obesili v hiši nad mizo.

Drevo življenja in drevo spoznanja
Drevesa so okraševali in nanje pritrjevali sveče že Rimljani, pred njimi pa drugi narodi. Zimzeleno drevo je povezano s prastaro predstavo o drevesu življenja v vseh njegovih različicah, ki krepko presegajo indoevropski okvir. To so namreč pokazale tudi zelo zgodnje raziskave božičnega drevesa nemškega in nordijskega območja. Prvotno pa naj bi sicer izviralo drevo, kot simbol človeške hrbtenice s sedmimi čakrami, iz Indije. Kasneje je s tem povezana sveta šamanska palica, nordijsko mitološko drevo Yggdrasil, ki ga je na vrhu krasila ptica, sel iz nebes, slednjega pa je potem zamenjal krščanski angel;  s tem je povezano tudi drevo spoznanja iz starega testamenta, ki se je tako združilo s prastaro predstavo o drevesu življenja.

»Nemški« božični drevešček
O drevesu, »maju«, ovešenem s hostijami in jabolki, so ohranjena poročila iz začetka 17. stoletja v Alzaciji, prvo poročilo o zimzelenem drevesu, pušpanovem steblu, okrašenem s svečkami, pa sega šele v drugo polovico 17. stoletja in prihaja iz dvora v Hannovru, torej protestantskega severa, zato so se takšnega božičnega drevesca sprva katoličani zelo branili. Iz Nemčije se je božična smrečica, kot jo poznamo danes, nato širila v druge dežele. Nasploh pa lahko rečemo, da je šlo sprva za mestno šego, ki se je počasi širila na podeželje. Na slovenskem podeželju naj bi bilo do prve svetovne vojne božično drevo povsem nepoznano. To pa seveda ne pomeni, da nismo poznali prej omenjenega krašenja bogkovih kotov z zelenjem že od nekdaj.

>>>Skoči na recept<<<

Obešanje smrečice
Ponekod pri nas je bil zelo razširjen tudi običaj obešanja okrašene smrečice – na Pohorju je tak »košek« moral viseti ob božiču v kotu nad mizo, podobno je bilo tudi v Starem trgu in v Podgorju, medtem ko naj bi v Slovenj Gradcu in Mežiški dolini to šego že kmalu po drugi svetovni vojni začeli opuščati. (Pri nas doma smo ta običaj, povsem nevede da gre za obujanje bogatega kulturnega izročila, obudili, ko smo imeli premajhen podstavek za našo velikanko. Hja, smo jo pač obesili  na strop in ker je segala prav do tal, moji teti še danes ni najbrž jasno, kako smo lahko tako dobro »izračunali statiko«, da je naša smreka stala pokončno, brez podstavka, zgolj na tankem (natančno odžaganem, kakopak) špicu!

Socialistična novoletna jelka
Med ljudmi priljubljeno božično drevo (oz. okrasje) so nato kasneje v socializmu prekronali v novoletno jelko. In kakorkoli jo že poimenujete, naj bo okrašena, stoječa ali viseča, bodisi breza, jelka ali zgolj smrekova veja bodisi poliestrov zeleno obarvan stvor – upam, da se vam ne usiplje še vsaj do svečnice in da vam prinese veliko dobrega v novem letu!

Pričujoče besedilo je povzetek iz Velike knjige o praznikih: praznovanja na Slovenskem in po svetu, avtorja Damjana J. Ovseca ter knjige Nika Kureta Praznično leto Slovencev: Starosvetne šege in navade od pomladi do zime (2.knjiga). Za tiste, ki vas zanima več!

Na obisku pri Roginatovi Treziki

V Podgorju pri Slovenj Gradcu so pred nekaj več kot desetimi leti imeli zelo plodno obdobje – rodilo se je namreč kar nekaj dvojčkov. In tako se je družini Rogina (po domače pri Lampretu) porodila ideja, da bi priredili vseslovensko srečanje dvojčkov (pridružili pa so se jim tudi trojčki in četverčki) ki se je nato tradicionalno odvijalo kar nekaj let zapored.

Tokratnjo gostiteljico Terezijo Rogina, sem »izbrala« s pomočjo knjige Janeza Bogataja, Naše gostilne, v kateri je predstavljenih, po njegovem izboru, 52 najboljših slovenskih gostiln. Da pa ni gospa Terezija le izvrstna in izkušena kuharica, ki je že leta 1991 vodenje gostilne predala »ta mladim« in se tako danes v kuhinji za šporhertom vrti skupaj s svojo snaho Miro, pa lahko opazi vsak, ki le mičkeno pošpega skozi okna v gostilno. Gospa Trezika namreč svoj prosti čas in ljubezen posveča tudi vezenju in njeni prti ter zavese iz domačega hodnega platna s krasnimi vezeninami, kjer se preletata ljudsko izročilo in Trezičina domišljija ter navdih, izžarevajo prav posebno energijo in domačnost.

Na mestu, kjer stoji današnja gostilna, je prvotno stala stara lesena kmečka hiša, v kateri so se na deci ali dva ustavljali predvsem furmani. Dosegljivi viri nas tako popeljejo v leto 1870, ko naj bi začeli z gostilniško dejavnostjo, čeprav, doda gospa Trezika, je na gospodarskem poslopju moč razbrati še starejšo letnico. Pri hiši so se predvsem ukvarjali z vožnjo lesa (furanje) imeli pa so tudi svojo žago.

Danes je posebnost kulinarične ponudbe v gostilni Rogina divjačina, ker pa imajo v bližini tudi ribnik, postrežejo tudi s postrvmi, seveda pa ne manjka tudi ostalih vrst mesa ter suhomesnatih izdelkov, ki jih povprečen slovenski jedec ne sme pogrešiti na krožniku. A vendar, ker smo se mi odločili poizkusiti čim bolj preproste jedi, ki so bile na jedilniku nekdaj v prazničnem času, se je gospa Trezika odločila za potico s ciglov, suho župo in medenjake.

Recepti po nareku Gospe Trezike:

RECEPTI: Potica s ciglov, suha župa, medenjaki

Potica s ciglov

Testo:

• 1 kg domače pšenične moke
• 3 dag kvasa
• 1 velika žlica soli
• Sol (po potrebi)

Iz omenjenih sestavin zamesimo testo kot za navadni beli kruh in pustimo vzhajati, da naraste vsaj za enkratno velikost. Potem ga obrnemo iz sklede na pomokano desko in z valjarjem razvaljamo »za 1 prst debelo«.


Nadev:

• (za nadev so včasih uporabili tisto, kar je bilo takrat na voljo pri hiši)
• 1 razžvrkljana jajca s cukrom (če je bila »pri roki«)
• suho sadje/ mleti orehi /pehtran /cimet ...

Jajce namažemo po testu, po vrhu pa natrosimo mlete orehe ali kaj drugega, vse skupaj zvijemo in damo peč v (krušno) peč, dokler ne bo imela hrustljave skorje. Potice s ciglov ne režemo, temveč trgamo.


Suha župa

Kos prekajenega mesa damo kuhat in ko je meso kuhano, nam ostane »suha župa«. Meso se ponavadi kuha približno eno uro – odvisno od kosa oz. z besedami Roginatove Trezike: »Tk' dougo se m're kuhat, kejker je t'žek kos mesa«. Juho začinimo s peteršiljem in drobnjakom. Nato »ržen kruh, ki ostane«, torej star kruh (včasih starega in suhega kruha nikoli niso zavrgli) narežemo na zelo tanke rezine in položimo v skledo ter zalijemo s suho župo.

Takšno župo (juho) so ponavadi dobili otroci in so jo imeli tudi zelo radi, saj je imela okus po prekajenem mesu – slednjega sami niso bili deležni, saj so ga »šparali« za botre ali kake druge pomembne goste.


Medenjaki

Potrebujemo:

• 15 dag margarine (včasih so kmečke žene namesto margarine uporabljale salo od svinjske masti, kurjo mast ali pa domače maslo, če je bilo doma)
• 20 dag sladkorja
• 10 dag orehov
• 2 žlici medu
• ½ žličke klinčkov
• ½ žličke cimeta
• ½ žličke pecilnega praška
• naribana limonina lupina (če imamo na voljo neškropljeno)

Najprej zmešamo margarino in sladkor, nato pa dodamo še vse ostale sestavine. Zmes postavimo v hladilnik ali »v'nta zun na hladno«, da se ohladi. Potem oblikujemo majhne kupčke, na vrh katerih lahko po želji dodamo še orehova jedrca in jih postavimo na peko papir. Damo peči v pečico in ko vidimo, da so lepo zapečeni, jih vzamemo ven in pustimo, da se cel naš dom »navleče« prijetnega vonja iz kuhinje...

Pa Boh žegnaj!