Vedno ko pomislim na Miklavževo, se mi v telo prikrade najprej tisto vznemirjenje, nekakšna mešanica strahu in veselja, občutki, ki sem jih na miklavžev večer kot otrok doživljala. Ti občutki se potem zlijejo s podobami sankanja pred hišo, krvavih sledi v snegu (dokaj neromantični vtis, vem; čas kolin pač ...), rožljanja po vasi, pisanja pisma skrivnostnemu možu in čakanja, neskončnega čakanja na obisk sv. Miklavža, angelov in obveznih parkljev.

Ponavadi smo se z družino udeležili kakšnega miklavževanja v okolici, nekajkrat pa se je sivi mož ustavil prav pri naši hiši (no, ustavil se je pravzaprav vsako leto, ampak ga nam ni uspelo videti) in od takrat mi je v spominu ostala predvsem trema, pomešana s strahom. S sestrično in sestro so nas namreč posadili za veliko mizo, kjer smo v tišini čakale na prihod »procesije«. Najprej je potrkalo na okno ali vrata. Zven zvončka. Nekdo od domačih je šel pogledat »le kdo« bi trkal ob tej »pozni« uri. Potem je vstopil sivi mož s škofovsko kapo in zakrivljeno ter pozlačeno škofovsko palico v spremstvu angelov, parklji pa so morali ostati zunaj, čeprav je bilo slišati njihovo rožljanje zelo glasno in vse tri smo hitele na glas moliti (pri meni je bila prejšna trema povezana tudi s strahom, da bi se zmotila pri Zdravi Mariji ...) in pa zatrjevati, kako smo bile pridne. Bližnjega srečanja s parklji, ki so v naši domišljiji prišli prav naravnost iz vročega pekla, si ni namreč nobena želela!

>>>Skoči na recept<<<

Zimski čas dolgih večerov je bil že od nekdaj čas bujne domišljije. Že na animistični stopnji človekovega razvoja je bil to namreč čas duhov, čas vračanja duš rajnikov nazaj na ta svet ... Etnolog Niko Kuret meni, da gre prav tu iskati »izvor« današnjih parkljev. Daleč nazaj naj bi namreč našemljenci predstavljali duhove prednikov in demone rasti (slednji so odločali o pridelku in letini). In prav ti zimski obhodi našemljencev (ki naj bi imeli celo indoevropske korenine) so bili gotovo trn v peti Cerkvi prvih nekaj stoletij. Zato je morala tem ostankom poganstva pridati krščansko prevleko – našemljenci so tako postali hudobni duhovi, hudiči – kosmati in divji parkeljni z rdečim jezikom in verigami. Postali so spremljevalci svetnika in izvrševalci kazni nad porednimi otroki.

Legend okoli sv. Miklavža je veliko, nasploh pa je bil vedno čaščen kot veliki čudodelnik. Ena od njih tako pravi, da naj bi trem revnim sestram brez dote ponoči skozi okno porinil tri kepe zlata in jih tako rešil »sramotne usode«; od tod naj bi tudi izvirala šega, da otroci še dandanes zvečer nastavijo posode, nogavice ali napišejo pismo želja dobremu možu in zjutraj jih pričakajo kakšne dobrote. Včasih so bili darovi, ki jih sv. Miklavž prinese otrokom ponoči iz 5. na 6. december, predvsem orehi, jabolka, hruške, fige ... in pa šiba(!), ki je bila že včasih ponekod pozlačena in kot taka ponazarjala tudi »čarodejni pripomoček«, ki naj bi posredoval neko posebno življenjsko moč in je zato niti porednežem niso smeli odreči.

Spet druga legenda pravi, kako naj bi sv. Miklavž obudil k življenju tri umorjene (in razklane) študente ter tako postal zavetnik vseh šolarjev in študentov!  (Toliko da veste, komu se splača priporočiti ...) K njemu pa se zatekajo tudi mlinarji, žagarji, drvarji, mornarji, v Dravski dolini pa so se k njemu zatekali tudi splavarji.

>>>Skoči na recept<<<

Zanimivo je, da naj bi bila Koroška (gledano širše, v smislu slov. etničnega ozemlja, torej skupaj z današnjo »avstrijsko Koroško«) tista slovenska pokrajina, ki predvsem na zahodu in jugu prav do zadnjega ni sprejela svetega Miklavža kot obhodnika in delilca darov. V Zgornji Zilji so tako najprej sprejeli samo ime in ga dali kosmatim strašilom, ki so takrat rogovilili naokrog, v Spodni Zilji pa so Miklavža sicer sprejeli, vendar je bil ob obiskih deležen sramotenja in ga niso dojemali kot častitljive osebe.

In če so bili v času mojega otroštva in danes parkeljni bolj ubogljive narave, tega nikakor ne bi mogli reči za časa naših babic in dedkov. Predvsem nežnejši spol je večkrat nastradal – tako so dekleta pristala v snegu ali pa so jih namazali s sajami, ponekod pa so jih kar odpeljali s sabo in izpustili šele, ko je ura v zvoniku odbila polnoč!

RECEPTI: Žemlje, preste, parklji, ptički in pletenice

Miklavžev recept, ki ga (malce pozno) objavljamo tokrat, pa nam je, na naše veselje, poslala gospa Marjetka Franc kar sama! Med pripravo slastnih parkeljnov, ptičk, pletenic in žemelj jo je fotografirala hčerka Simona in obema se za to iskreno zahvaljujemo. Hkrati pa upamo, da se bo tako opogumila še kakšna gospodinja in nam poslala svoj recept ali nas povabila na obisk! Ker pa gospa Marjetka ni oblikovala le parklov, se lahko s temi domišljijsko oblikovanimi dobrotami poigrate še kdaj v tem prazničnem času in tudi kasneje. Pa dober tek!

Za TESTO ZA ŽEMLJE IN PRESTE potrebujemo naslednje sestavine:

• 1kg moke
• 1 kvas
• sol
• voda

Moko presejemo in solimo, kvas zamešamo v toplo vodo, da nabrekne. Ga damo v moko, prilijemo vodo in zamesimo srednje trdo testo. Ko vzhodi na dvakratno velikost, naredimo kupčke, iz katerih vzhajajo žemlje. S kuhalnico jih razdelimo v obliko.

Za preste naredimo svaljek, iz katerega zvijemo presto, ki jo pred peko namažemo z vodo in posujemo s soljo.

Za TESTO "PARKELJ" potrebujemo naslednje sestavine:

• 1kg moke
• 1 kvas
• sol
• 1 jajce
• sladkor
• maščoba (pribl. 7 dkg)

Kvas pristavimo v toplo sladkano mleko, medtem ko vzhaja posolimo in sladkamo moko. Dodamo maščobo, jajce, kvas ter mleko. Zamesimo mehko testo, ki naj vzhaja v toplem prostoru. Iz dobro vzhajanega testa naredimo podolgovate kupčke, iz katerih s škarjami oblikujemo parkeljne (zarežemo za glavo, noge, roke in usta). Za oči in gumbe uporabimo rozine, premažemo s stepenim jajcem in posujemo z makom.

Za PTIČKE potrebujemo naslednje sestavine (enako testo kot pri parkljih):

• 1kg moke
• 1 kvas
• sol
• 1 jajce
• sladkor
• maščoba (pribl. 7 dkg)

Malo daljši svaljek zavozlamo, s škarjami zarežemo trake za rep in spredaj za kljun. Za oči uporabimo klinčke, premažemo s stepenim jajcem ali mlekom.

Pečem do 20 minut.

Za PLETENICO potrebujemo naslednje sestavine (enako testo kot pri parkljih):

• 1kg moke
• 1 kvas
• sol
• 1 jajce
• sladkor
• maščoba (pribl. 7 dkg)

Naredimo vsaj tri svaljke, ki jih med seboj prepletemo. Pred pečenjem naj malo vzhaja, pomažemo z mlekom ali jajcem in damo peči (okrog 200°).

Pomembno: Vse sestavine morajo biti enakomerno ogrete in v primerno toplem okolju.

To drobno pecivo je včasih in tudi danes razveseljuje otroke – parklji v času Miklavža, ptički pa spomladi.