Na Forumu so poved'li
"Zakaj alpinisti to pocnejo najbrž noben, ki se s tem ne ukvarja, ne zastopi. Dejstvo je, da vsekakor ne gre samo za vzpon sam. Temvec dozivljanje nekih obcutij, ki te zavejo minljivosti, ter te naredijo zivega.
Gre za zaupanje, prijateljstvo,strah, jok ter sreco. Vsekakor je pa najvecji uspeh ekstremnega alpinizma, da ostanes ziv..." MACEK razmišlja o vrhunskem alpinizmu.
|
|
Le kaj nam bo vlak, ko pa imamo kolo!?! |
 |
 |
 |
|
Maša Čas, foto: Andraž Čas
|
|
Torek, 19. maj 2009 10:59 |
Zadnje dni toplo sonce kar kliče po aktivnostih v naravi in potreben je le pogled skozi okno, pa že švignemo v zeleni raj. Nekateri lep dan izkoristijo za prijetno martinčkanje in poležavanje na soncu, drugi za košenje trave ali pletje vrta, no, najbrž pa niti ni malo takih, ki jih (pre)vroči dnevi nekoliko zamorijo in se raje kot pes zavlečejo v hladno klet in si mislijo »Oh, le kam je vsa mrzlota šla?«.
Še sreča pa, da obstajo tudi četrti, ki klic narave razumejo kot idealno priložnost za razmigavanje svojih vse preveč posedenih zadnjic! In tudi v Mislinjski dolini je takšnih športnih rekreativcev vsak dan več ...
Ni potrebe po posebej izostrenem vidu, da bi opazili cele trume kolesarjev, tekačev, rolarjev in nordijskih pohodnikov, ki zadnjo leto švigajo po novi kolesarski stezi, ki poteka po bivši železniški trasi od Slovenj Gradca do Mislinje. Odločitev je torej padla: le kaj nam bo vlak ko pa imamo kolo? In prav kolesarjev je na novi stezi opaziti največ.
Na kakšno nedeljsko popoldne tako na stezi nastane prava gužva in marsikdo se zato raje odloči, da jo bo raje mahnil kar po stari stranski cesti, ki pelje od Šmartnega prav tako do Mislinje, le da je njena pot bolj vijugasta in se vije skozi vasi, gozdove, čez klance navkreber in navzdol z razliko od nove steze, ki je speljana skoraj po zračni liniji na relaciji Slovenj Gradec – Mislinja. In prav slednje najbolj moti kar nekaj kolesarjev s katerimi sem govorila, saj se jim zdi takšno gonjenje naravnost precej dolgočasno početje, po drugi strani pa je prednost takšne »direktne« povezave najkrajša linija in zato tudi najhitrejša!
Spodbujanje ljudi k uporabi kolesa kot transportnega sredstva na krajših relacijah je tu bistvenega pomena. Seveda, je zelo razveseljujoč pogled na nedeljske rekreativce ki se potijo in pa predvsem družijo po stezi navzgor ali pa navzdol, a vendar vidim večji potencial in uporabnost steze v transportne namene. Prav nezahtevnost terena po katerem je speljana ta dolgočasna steza, omogoči hiter in dokaj varen prevoz na lastni nožni pogon do željenega cilja v Mislinjski dolini.
Ne samo, da je vožnja po takšni stezi varnejša od tiste po robu bankine ob cesti, kjer le čakaš kdaj te bo zrinil s ceste kakšen nestrpen voznik motornega vozila, ampak je tudi dokaj hitra – če se naprimer od Turiške vasi poženete po stezi navzdol proti Slovenj Gradcu, ste lahko pri Merkurju, kjer se steza priključi nekoliko starejši mestni kolesarski stezi (pri Merkatorju) že v pičlih dvanajstih minutah , kar pa je le štiri minute več kot pa bi za to pot potrebovali z avtom!
Da iskanje parkirnega prostora in čakanja pred semaforji spoh ne omenjam! Potrebujete le malo dobre volje podkrepljene s čutom za okolje in trivremenski Taft, ki bo poskrebel za obstojnost vaše pričeske, ko boste drveli skozi veter.
Velja pa opozoriti še na nekaj pomanjkljivosti pri načrtovanju in izvedbi steze. Najprej bi rada opozorila na neracionalno porabo enormnih količin peska, s katerim so želeli utrditi traso pred asfaltiranjem ter ob asfaltu z njim narediti še ožji pas, ki naj bi bil namenjen ježi s konji. Prvič, jim žal priprava terena na uspešno asfaltiranje ni najbolje uspela, saj je na večih mestih na stezi opaziti »valujoč asfalt«, ki je očitno posledica površnosti pri izvedbi.
Drugič, pa so zablesteli z izjemno zamišljeno jahalno stezo tik ob asfaltirani kolesarski stezi – ne samo, da je veliko večji užitek pognati konja v galop po razgibanih potkah, ki se vijejo čez gozdove in pašnike, temveč je grobo mlet pesek z večjimi kamni tudi pretrd in pregrob teren za konjska kopita, ki imajo rajši mehkejša, z zemljo utrjena tla.
Se pred načrtovanjem in izvedbo jahalne poti niso posvetovali z nobenim jahačem? Poleg tega, da se niso ozirali na to kaj bi bilo povšeči konjskim lepotcem, pa so spregledali tudi rolarje, saj se drobni kamenčki z roba steze prenašajo tudi na asfalt, kar pa otežuje vijuganje z rolarji, ki zahtevajo dokaj gladko površino.
No, vseeno pa izgleda, da so zasnovalci steze vendarle opazili, da pesek ni bil najboljša izbira in zato je od Šmartna in tja do Žabje vasi že opaziti postopno zazelenitev in pa prekrivanje šodra (ponovno) z zemljo in travo. Vprašanje pa je, če se bo trava sploh prijela glede na to, da raste na podlagi iz pol metra peska in pa kaj vse bi lahko naredili z izdatno vsoto denarja porabljenega za kar nekaj »odvečnih« kamionov peska, če bi prej uporabili zdravo kmečko logiko ...
Glede na to, da sem zgoraj omenila prednost steze v primerjavi z vožnjo ob robu avtomobilske ceste zaradi večje varnosti, pa moram opozoriti še na eno veliko pomanjkljivost steze. Kjer kolesarska steza preči stransko cesto (še vedno?) ni postavljenih zaščitnih ograj, ki bi prisilile kolesarje in rolarje, da bi zmanjšali hitrost in se ustavili preden prečkajo cesto. Ograje sicer so bile Šmartna proti Slovenj Gradcu, kjer je steza nekaj let starejša, na novem odseku pa (še?) ne!
Žal so ograje tudi iz omenjenega odseka steze že odstanili, čeprav osebno menim, da so pripomogle k varnosti na stezi (in mi tudi ni čisto jasno koga ali kaj so motile?). Tudi na ceste so dokaj pozno postavili znake, ki opozarjajo voznike motornih vozil, da cesto prečkajo kolesarji in pešci, problem pa je, da večina voznikov vajenih vožnje po vaških (stranskih) cestah, ni navajenih na novo »oviro« na cesti, poleg tega pa je nekaj takšnih odsekov tudi nepreglednih (žive meje).
Kakorkoli, kljub vsem pomanjkljivostim pa moram še enkrat poudariti, da je nova steza v dolino prinesla tudi nov športni duh! Otroci na štirikolesnikih, mamice z vozičkom pred sabo in pa (obvezno) prijateljico na levi za čvek, novonastali parčki, ki se sramežljivo (pod pretvezo, da lovijo ravnotežje na rolarjih) držijo za roke, pa bice in dediji v coklih, ki budno nadzirajo promet v obe smeri pa tudi kakšna domača žival se najde vmes – skratka, vse to in še več vas čaka na novi kolesarski stezi po Mislinjski dolini, ki pa je, vsaj upam, še vedno v nastajanju.
Preberite si izjave naključnih nič hudega slutečih mimohitočih uporabnikov kolesarske steze.
|
|
|
Najbolj brane osrednje novice
|
|
|
Pr´ nas 
