Kljub temu, da državna volilna komisija čaka še na glasovnice iz tujine, in da uradni rezultati ne bodo znani vse do prvega tedna v oktobru, vam na Bajti ponujamo zanimiv pogled na strankarsko razpredelnico. Zanimala so nas namreč odstopanja rezultata kandidata od rezultata stranke – zanimalo nas je, koliko glasov je stranki prinesel ali odnesel kateri izmed kandidatov na Koroškem.

Opozorilo: vse vrednosti v tabelah in članku bazirajo na 99,97% preštetih glasov (vir: Državna volilna komisija). Za morebitne napake se vnaprej opravičujemo.

Začenjamo po abecednem redu. Najprej z volilnim okrajem Dravograd – Radlje, kjer je bila z 61,72% volilna udeležba najnižja na Koroškem (glasovalo je 13.290 od 21.531 volilnih upravičencev). Absolutni triumpf je dosegel radeljski župan Alan Bukovnik (32,51%), ki je znotraj pete volilne enote zasedel drugo mesto, in tako zaostal le za Bojanom Kontičem iz volilnega okraja Velenje I. Na drugem mestu je z 28,28% pristala Ivana Čreslovnik iz SDS, ki ima stalno prebivališče sicer prijavljeno na Ravnah.

Tretje mesto je z dobrimi desetimi odstotki zasedel Zmago Jelinčič Plemeniti, s tem rezultatom pa je dosegel tretji rezultat izmed petih poslancev SNS, zaostal je za Bogdanom Barovičem in Srečkom Prijateljem.

Na zadnje mesto med bivšimi parlamentarnimi strankami se je uvrstila NSi z 1,09%. Kandidatka NSi dr. Alenka Šverc, sicer tudi sekretarka na ministrstvo za šolstvo in šport, pa ima stalno prebivališče prijavljeno v Mariboru.

Največ glasov je »izgubil« Matjaž Sterže iz Zares, medtem ko jih je največ pridobil Alan Bukovnik. Slednji je na zadnjih lokalnih volitvah zmagal že v prvem krogu (86,18%) ter najverjetneje odnesel večino »manjkajočih« glasov Steržetu. Le-ta je bil v Vuzenici leta 2006 v občinski svet izvoljen s 14,12% podporo. V volilnem okraju Dravograd – Radlje je ponovno kandidiral tudi prvak SNS, Zmago Jelinčič Plemeniti, ki pa je v primerjavi z zadnjimi volitvami v tem volilnem okraju izgubil 4,8%.

Dober odstotek je izgubila tudi Ivana Čreslovnik, ki je za 3,39% odstotka zaostala za rezultatom Mira Petka iz leta 2004. Herman Tomažič je tokrat kandidiral na listi DeSUS, v primerjavi z letom 2004, ko je kandidiral na listi LDS, pa je izgubil 5,16%, vseeno pa se je letos odrezal bolje od strankinega povprečja.

V volilnem okraju Ravne na Koroškem je glasovalo 14.353 od 22.336 volilnih upravičencev, kar predstavlja 64,26%, okraj Ravne na Koroškem pa se s tem rezultatom udeležbe uvršča na drugo mesto na Koroškem.

Največ glasov (34,09%) je pobral kandidat SDS Miro Petek, z 28,79% mu sledi Peter Prikeržnik iz SD. Petek je med kandidati SDS v peti volilni enoti zasedel tretje mesto, zaostal je za Štefanom Tislom (Šentjur) in Darkom Menihom (Velenje II), prehitel pa je Iztoka Podkrižnika (Mozirje). Prikeržniku se ni uspelo uvrstiti v Državni zbor, do poslanskega stolčka mu je zmanjkalo 2,63% ali 377 glasov, med kandidati SD v peti volilni enoti pa je zasedel peto mesto.

Na tretjem mestu je Irma Pavlinič Krebs iz Zares (12,92%). V peti volilni enoti je zasedla tretje mesto med kandidati Zares, prehitela sta jo bodoči poslanec Matej Lahovnik (Velenje I) in Lojze Posedel (Žalec I), ki bo v primeru, da Lahovnik zasede ministrski stolček, postal poslanec.

Med manjšimi strankami je zadnje mesto zasedla SLS in SMS s Tomislavom Lečnikom (1,59%), visoko četrto mesto pa zaseda SNS s kandidatko Uršo Krašovec (6,48%).

Največ glasov je »izgubil« Tomislav Lečnik iz SLS, največ pa sta jih pridobila Miro Petek in Irma Pavlinič Krebs. Nazadnje sta se spopadla leta 2004, Pavlinič Krebsova na listi LDS (izgubila je 10,05%) in Petek na listi SDS (izgubil je 8,7%). Oba sta letos kljub padcu v primerjavi s stranko dosegla »pozitivno« bilanco, Petek pa je še drugič zapored zabeležil prvo mesto.

Na volišča v volilnem okraju Slovenj Gradec se je od 18.103 upravičencev glasovnice odpravilo oddati 11.891 polnoletnih državljank in državljanov. S 65,69% je volilni okraj Slovenj Gradec osvojil titulo prvega koroškega okraja glede na udeležbo.

Prvo mesto je z 28,92% osvojil Jurij Šumečnik iz SD. V celjski volilni enoti je s tem rezultatom ostal na nehvaležnem četrtem mestu, ki za zdaj še ne vodi v parlament. Do neposredne konkurentke, Andreje Rihter (Celje II), ga loči 297 glasov oziroma 2,5%.

Rihterjeva je v preteklosti že vodila resor za kulturo, vendar je Pahor v naboru kandidatov za ministrske položaje kulturo namenil Mitji Rotovniku, direktorju Cankarjevega doma, zato je malo verjetno, da se bo Pahor odločil za Rihterjevo. Tudi prvouvrščeni iz celjske volilne enote Bojan Kontič najverjetneje ne bo postal minister, zato je zelo malo verjetno, da bi Šumečniku uspelo zasesti stolček na Šubičevi.

Tretje mesto je z impresivnih 18,99% zasedel slovenjgraški župan Matjaž Zanoškar. S tem rezultatom je premagal predsednika stranke Karla Erjavca (15,8% v Žalcu), med sedmimi poslanci DeSUS pa je po odstotku podpore zaostal le za Francem Juršo, ki je kandidiral v ptujski volilni enoti (Ljutomer). Erjavec je prvi v čakalni vrsti za poslanski stolček, jasno pa je, da ga verjetno bolj zanima ministrsko mesto, za kar pa bo potrebno v koalicijo.

V tem volilnem okraju je Zanoškar glasove pobiral iz vseh strani, zato vsi kandidati beležijo negativno bilanco. Zanoškar je premočno (z 80,86%) zmagal v prvem krogu lokalnih volitev 2006, ko je porazil mag. Stanislava Marhata. Le-ta je letos kandidiral na listi NSi in v primerjavi s stranko izgubil dodatni odstotek, natančneje 1,05%. Pozitivno izstopa poleg Zanoškarja še Jelinčič, ki pa je v primerjavi z letom 2004 izgubil kar 8,13%. Milo rečeno slabo pa se je odrezala aktualna ministrica za zdravje, Zofija Mazej Kukovič, saj je izgubila 4,85%. Na prejšnjih državnozborskih volitvah je kandidat SDS Robert Rožič dosegel 26,31%.

Kaj nam ta kratka analiza pokaže? Sklepamo lahko, da volivci vseeno v veliki meri dajejo poudarek na osebo, ki jo stranka predlaga (Petek, Zanoškar, Pavlinič Krebs, Bukovnik, Jelinčič), vendar sama oseba ni dovolj – potrebuje tudi strokovne kompetence (primer slabega rezultata nekaterih znanih estradnikov in športnikov). Sklepa, da je ključnega pomena nacionalna strankarska kampanja in na primer nacionalna volilna soočenja, in da se volivci odločajo predvsem na podlagi nacionalnih strankarskih kampanj, sta najverjetneje zgrešena.

Ker notranje strankarske organiziranosti ne poznamo, ne vemo, v kakšnem odnosu so kandidati s svojimi centralami. Na prvi pogled se zdi, da stranke vsakemu regijskemu odboru namenijo nekaj plakatov, zakupijo par jumbo plakatov ter nakažejo nekaj evrov za nekaj porcij golaža, vse upe pa skoncentrirajo v tistih nekaj soočenj z veliko gledanostjo in pojavljanje v nacionalnih medijih. Na lokalni ravni zmorejo nekaj stojnic, par obiskov predsednika stranke in tisoče obcestnih plakatov, za katere v bistvu nihče več ne ve zakaj se postavljajo.

Kot je razvidno iz Bajtinega soočenja kandidatov, nekateri kandidirajo samo zato, da zapolnijo prazna mesta, spet drugi kandidirajo zato, ker očitno ni boljših kandidatov. Bistveno vprašanje je, koliko glasov lahko nek kandidat stranki pridobi, ter zakaj jih nekateri izgubijo? Krivda za slednje je lahko bodisi v tem, da je kandidat na listi po sili razmer, bodisi zato, ker kandidat nima na voljo sredstev za brezplačno deljenje golaža in piva ali pa zato, ker se enostavno ne trudi dovolj in se zanaša na centralno strankarsko kampanjo.

Se torej glasove za državni zbor nabira na makro ravni oziroma z »nacionalno« politiko, ali je ključen poudarek na mikro ravni oziroma na »lokalni« politiki? Na vprašanje ali gre za proces, ki se gradi od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol lahko odgovorimo z »efektom Zanoškar«, pogojno tudi »efektom Bukovnik«. V obeh primerih se zdi, da je lokalno izjemna podlaga za globalno, možno pa je, da sta oba nova poslanca le ujela nek val, in so vsi upi, ki jih kdorkoli polaga na moč lokalnega enostavno brez osnove.

Brez dvoma na glasovanje volivcev vpliva ogromno faktorjev, brez dvoma je nemogoče napovedati obnašanje volilnega telesa – vsaj v smislu, kako in na kakšen način se bo odzivalo na predloge, ideje, načine nastopa itd., vseeno pa so letošnje volitve pokazale, da lahko župan srednje velike občine brez težav pride do Šubičeve, v kolikor je, prvič, zelo priljubljen v svoji matični občini in drugič, njegovo delo cenijo tudi na širšem območju, na primer v sosednjih občinah. Saj res, od kje potem tako slab rezultat SLS, stranke županov in lokalnega okolja?