Včerajšnji sejem na Prevaljah, ki se je odvil v okviru 24. Jesenskih srečanj, sta zaznamovala slabo vreme in umikanje avtomobilom. Večji del sejma je namreč potekal kar ob glavni cesti, ki pelje skozi Prevalje, kar je pomenilo spretno umikanje avtomobilom na eni strani in pazljivo hojo mimo stojnic na pločnikih na drugi strani. Da pa bi bila hoja še malce bolj otežena, je bilo tudi vreme obiskovalcem precej nenaklonjeno in kot takšno zahtevalo uporabo dežnikov precejšnji del dneva.

Kljub temu se je nabralo kar nekaj ponudnikov, ki so na stojnicah ponujali običajno robo – največ je sicer presenetljivo bilo oblačil, sledi suha roba, kakšne igrače in podobno. Pozitivno me je presenetilo, koliko je bilo koroških ponudnikov, ki so prodajali reči kot so doma narejen med, suho meso in druge kmečke izdelke.

Slabemu vremenu navkljub je bilo največ »prometa« v kotičkih, kjer so imeli glasbo ter ponujali pijačo in jedačo. Videli in slišali smo lahko tudi »One man band«, ki se je s harmoniko in svojim glasom trudil, da bi obiskovalcem polepšal ta sicer hladen in moker dan. Tokrat je bil med sejmom odprt tudi šotor na prevaljskem stadionu, sicer namenjen veselicam, kjer so pekli odojka, čevapčiče in prodajali pivo, ki je, kot je izgledalo, mnogim popestrilo dan.

Sejem sam po sebi sicer ni bil presežek, a vedno znova se je vredno vsaj sprehoditi skozenj, saj je zanimivo srečati stare znance, opazovati starejše gospe, ki se z vso resnostjo pogajajo o ceni kakšnega predpasnika, in opazovati ljudi, ki so se tako natančno uredili za ta tradicionalni, predvsem družabni, dogodek.

Tako mi tudi slabo vreme in promet nista mogla popolnoma uničiti izkušnje. Sejem je tako kot preostanek Jesenskih srečanj na Prevaljah še vedno pomemben del (če ne najpomembnejši) dogajanja v tem delu Koroške. Morebiti bi bilo v prihodnje bolje, če se poišče nova lokacija, mogoče manj prometna. Kljub vsemu naj povem, da sem se imela lepo.