V okviru projekta Necessary discourse on hysteria (nujen diskurz o histeriji) je poteklo predavanje angleža Simona Brycesona o vplivu in vlogi medijev v političnem življenju ter njihovem vplivu na demokracijo, javno življenje in oblikovanje javnega mnenja.

V svoji bogati karieri je Simon Bryceson bil lobist za številne transnacionalne korporacije, aktivist raznolikih skupin pritiska, med drugim pa je svetoval tudi angleškim liberalcem. Gre torej za človeka, od katerega ne bi pričakovali predavanja na visokem nivoju, vsaj če se oziramo v prvi vrsti na kritiko ter refleksijo družbe, kar je osrednja tematika projekta o histeriji Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec. Morda par floskul in v končni fazi nepomembnih opazk; in tako bi skoraj zagotovo tudi bilo, če bi ga plačali, je posredno priznal sam. Moral bi dati dokončne odgovore, kjer so skoraj nemogoči, tokrat pa je lahko le odpiral vprašanja, na katera je težko dati odgovore.

Pri tovrstnih predavanjih je težko vnaprej vedeti v katero smer bodo šla, lahko nadvse prijetno presenetijo ali pa so na nivoju oglasa iz televizije. Tiha pričakovanja najbrž vseh prisotnih so bila uresničena, ko je Bryceson odkrito spregovoril o globokih problemih s katerimi se danes srečuje Zahodna družba prepredena z medijskimi spektakli. Navsezadnje kaj drugega od človeka, ki v enem prvih stavkov kot referenco citira Neila Postmana in njegovo prelomno delo "Amusing Ourselves to Death", lahko pričakuješ le kvaliteten esej in po možnosti kasneje še produktivnejšo izmenjavo mnenj.

Bryceson resnici na ljubo za marsikoga ni povedal prav veliko novih stvari, a veliko pomembneje je, da se o njih sploh še lahko razpravlja v javnosti, da še obstajajo koščki javnih prostorov, ki tovrstne diskusije še omogočajo. Namesto poglobljenih debat o morda največji grožnji za demokracijo po nekaj desetletjih se o teh stvareh le potihoma šepeta. Namesto pristnega diskurza na vseh nivojih, ki bo prinašal neizpodbitne politične odločitve za spremembo stanja, živimo v stanju anemičnosti. Bryceson bi dejal, da resnico prikriva »happy talk«, ki deluje kot opij in megli dejanskost. Ta navpična spirala lahko vodi le v končno katastrofo in prva žrtev bo demokracija oziroma pač tisti košček demokracije, ki ga premoremo.

Pogosta pripomba, da je dobro kako lastnikov ne zanima uredniška politika, ampak izključno denar, je simptomatična za današnje pojmovanje družbe in to se efektivno prenaša v novinarske vrste; dejstvo, da lastnike zanima le denar, seveda ne dela nekega medija za nepristranskega, kot se velikokrat implicitno predpostavlja, ampak je vir večine težav; povsem namreč pred-določa novinarski diskurz, ki je usmerjen v senzacionalistično poročanje in predvsem rumene novice. Čas, ki ga televizije za izjave namenijo politikom se je radikalno zmanjšal na le par sekund in v tem času se ne da povedati nič omembe vrednega. Namesto igranja na racionalnost je potrebno začeti igrati na čustva volivca.

To se na primer povsem jasno kaže tudi skozi sprva določeno novinarsko agendo POP TV, prve komercialne v Sloveniji: poročila brez politike! Nato so le spoznali, da brez tega pač ne bo šlo, ker to v nasprotju z njihovim prvotnim prepričanjem ljudi vendarle zanima. A tudi morebiten izgovor, da nekaj zanima gledalce, je neprimeren, kajti mediji v veliki meri določajo, kaj bo zanimalo gledalce – komercialne televizije imajo v tem smislu zaradi povečanih možnosti oglaševanja (tako lastnega kot v samem mediju), plačevanja in precej bolj ohlapnih pravil seveda še precejšnjo prednost pred javnimi televizijami. A ker so mediji danes morda najpomembnejši ideološki aparat v povezavi s šolstvom, vidimo od kje morajo izvirati spremembe, če se jih bo hotelo.

Vsaj sporen novinarski diskurz se vidi skozi personalizacijo in senzacionaliziranje posameznih dogodkov (namerno izpuščanje pomembnih dejstev, da izpade izdelek bolj bombastično), vendar ne le v informativnih oddajah, ampak tudi skozi vse ostale oddaje. Za primer zopet vzamimo oddajo komercialke Trenja, kjer je format oddaje, kakor pravi Günther Grass, »brezupen, nič dobrega ne more prinesti. Med vsem blebetanjem na koncu zmaga tista oseba, ki govori najdlje in najbolj ignorira vse ostale. in spletne medijske«. V novicah, ki jih komercialka dostavlja na svojem portalu preko spleta, pa so začele prevladovati že kar neverjetne bizarnosti.

Branost je pomembnejša od kvalitete informacije, forma je pomembnejša od vsebine. Gre za skoraj šolsko definicijo tega, čemur bi lahko rekli odvisno (in seveda ne Neodvisno) novinarstvo in za poniževanje novinarske stroke, kot take, ki na dolgi rok postaja brez vrednosti, čeprav se jo jemlje kot četrto neodvisno vejo oblasti; namesto informiranja ter delno tudi izobraževanja, kar bi med drugim pripisali medijem, se zasleduje igranje na obstoječe forme družbeno znane šokantnosti preko iskanja bombastičnih novic, ki bi lahko osupnile, šokirale, razburile ali preprosto psihološko potisnile v še večjo apatičnost in ponotranjenost strahu. Namesto zatekanja k racionalnemu premišljevanju o posredovanih informacijah se išče torej čustvene in afektivne odzive anemične ter pasivne publike, ki se ji ne pusti razmišljati; informacija je avtomatično oddana že skupaj z interpretacijo in obveznim čustvenim moraliziranjem o povedanem, ki se opira na dominantno ideološkost »normalnosti«. Temu bi se lahko reklo tudi kvazi-neodvisno novinarstvo, saj mora novinar že a priori pristati na začrtan diskurz, ki temelji v senzacionalizmu, torej se nujno giblje v začrtanih okvirih in tirnicah.

Nikakor stvari niso tako črne, kot sem jih prikazal v zadnjih odstavkih, a potrebno se je zavedati kakšne so splošne tendence. Rešitev je več kot dovolj, čeprav je stvar debate, kako probleme reševati; a brez politične volje in pritiska od spodaj, bodo tudi predlagane rešitve le same sebi namen. Na vprašanje iz publike ali bi bilo v šole smiselno uvesti medijsko vzgojo oziroma podoben predmet, ki bi izobraževal o pasteh medijev, je Bryceson odgovoril pritrdilno, čeprav bi se lahko pojavljalo tudi veliko težav. Kakšno vlogo lahko tukaj odigra internet, ni povsem jasno najbrž nikomur, čeprav podobno kot mnogi tudi Bryceson vlaga vanj veliko upov – a podobno kot medij emancipacije, tako Bryceson, lahko postane tudi predvsem prostor za združevanje istomislečih skrajnežev.

Zabaven politološki diskurz je minil v resnobnem a obenem sproščenem vzdušju. Simon Bryceson pa je na koncu malce v šali dejal, da močno upa, da bo kljub tej debati še imel službo. Morda mu lahko svetujemo razmislek o spremembi poklica?