V soboto 20.11.2010 so v Ljubljanski Cvetličarni nastopili Amorphis (Fi), kot spremljevalni skupini pa sta se publiki predstavili Ghost Brigade (Fi) in Orphaned Land (Iz).

Naj kar na začetku omenim, da sem šel na koncert totalno nepripravljen na to, kaj me bo tam (v glasbenem smislu) pričakalo. Pa da razložim. Amorphis verjetno nikomur niso ravno uganka, a sam sem jih nehal aktivno poslušati okoli leta 2001, oz. z izidom njihovega do danes najbolj eksperimentalnega in na trenutke že skoraj psihedeličnega albuma Am Universum.

Amorphis so navdušili publiko

Ghost brigade … Za njih nisem še niti slišal, medtem ko sem Orphaned land zasledil v dokumentarcu o modernih metal skupinah, kako da so ena redkih skupin iz bližnjega vzhoda, ki je uspela tudi v mednarodnem merilu …hm... pustimo se presenetiti.

Večer začnejo Ghost Brigade in takoj prvo razočaranje večera. Pa ne s strani glasbenikov, temveč s strani lučkarjev in ljudi zadolženih za efekte. Celoten oder je v temi ter osvetljen samo z zadnje strani, pa se to v temno modri barvi. Žalost in jeza.

Sama skupina me pozitivno preseneti. Igrajo hiter in agresiven progresiven metal. Celoten nastop izpeljejo brez predaha, tako za publiko kot za sebe … So kot plaz snega, ki se ne ustavi.  Po 40 minutah je nastopa konec.

Po kratkem premoru na oder pridejo Izraelci. Orphaned Land (Dežela sirot) so se poimenovali zaradi tega, ker v njihovi domovini trajajo vojne že skoraj neprekinjeno. Pevec Kobi Farhi je oblečen v tradicionalno dolgo srajco, ki je skupna vsem arabskim narodom. Glavni kitarist Yossi "Sassi" Sa'aron, s svojo skrbno urejeno bradico spominja na majhnega Italijana; kitara pa je njegova ljubica.

Nastop je glede na Ghost Brigade bolj mehak, počasnejši. Dejstvo da imajo besedila v hebrejščini pa samo doda k njihovi mistiki. Vtis, ki ga pustijo je všečen in od koncerta v Ljubljani naprej so v moji zbirki glasbe. Vsekakor zanimiva alternativa poplavi zasedb iz zahodnega sveta.

Napoči pa čas za glavne akterje večera, finsko zasedbo Amorphis. Zadnjih nekaj njihovih albumov mi ni znanih in zato sem jih pričakoval tudi z rahlim strahom, da bom morda razočaran. Dvom se hitro razblini. In hitro začnem uživati v novih komadih. Tudi novi pevec (novi je bil zgolj zame) je odličen, predvsem ima večji razpon glasu kot ga je imel Pasi (1993 – 2004). Vse lahko odpoje sam, tako nizek »growl« kot visok »clean« vokal.

Tudi njegova prezenca na odru je odlična. Publika jih sprejme z neverjetno enegrijo in ko pričnejo igrati starejše »komade«, se energija še potencira. Po dobri uri zapustijo oder in ko začne publika vzklikati po dodatku, se vrnejo in odigrajo še tri dodatne komade iz njihove starejše ere (tales of the thousand lakes, into hiding, my kantele) in enega novejšega (house of sleep). Za tem je nastopa konec. In to kakšen konec, poslovijo se s pesmijo My Kantele, katera je med privrženci skupine naravnost ponarodela. Seveda celotna publika pomaga Tomiju odpeti komad do konca.

Dobri so bili, dokazali so, da sodijo v sam vrh metalske scene in ne dvomim, da bo z novim albumom, kateri je napovedan za začetek 2011, šla njihova zgodba samo še navzgor in naprej.

Celoten povzetek večera je pozitiven navkljub slabi osvetlitvi in relativno slabemu zvoku v prvi vrsti. Če imaš pred sabo na odru takšne skupine, na te drobne napake pač pozabiš.