|
 Irska, prelepa dežela, ki poleg vseh odtenkov zelene pokrajine in čudovite obale ponuja brezskrbno popotovanje med veselimi ljudmi, ki se jim je na nekaterih področjih praktično ustavil čas.
CLIFFS OF MOHER
Iz polotoka Dingle naju je pot vodila na zahodno stran otoka Irske, natančneje na Moherske pečine. Avtobus za Limerick je štartal že zelo zgodaj zjutraj. Vozili se bomo skoraj dve uri. Sprva sva kolebala med dvema možnostima – ali greva direktno proti Limericku ali pa se ustaviva še v majhni vasi Adare, ki se nahaja nekje 20 kilometrov pred najinemu prvemu cilju. Odločila sva se za prvo varianto, ker bi nama čakanje na naslednji avtobus vzelo preveč časa. Majhno vas Adare, ki ima polno s slamo kritih zidanic in izjemno lego ob reki, sva si ogledala kar med vožnjo. Če ste navdušeni nad slamnatimi strehami, se le ustavite, saj je tistih 20 sekund iz avtobusa res premalo.
 Majhna vas Adare ima polno s slamo kritih zidanic.
V Limericku sva se ustavila zgolj za kakšno uro. Malo zaradi tega, ker sva imela kar hitro naslednji avtobus, malo zaradi tega, ker nama je nek Avstralec po imenu Francis v Corku dejal, da »Limerick sucks«. Okej, sva mislila, če pravi tako, pa že. Na avtobusni postaji je Maruša doživela pravi šok, ko je pogledala porabo na mobitelu. Znesek je bil krepko čez sto evrov. Evro tarifa, ki naj bi veljala, je vseeno dokaj visoka. Avtobus na progi številka 11 (zlagal sem se številko) je peljal proti Doolinu.
 Doolin, zahodna Irska.
Enourna vožnja se je končala skoraj da na koncu sveta. Ko sva mislila, da ne moremo več naprej, smo se še vedno vozili dalje. Malenkost me je zgrabil strah, zato sem vprašal šoferja: »Excuse me, sir. Where's the last stop?« Odgovoril je z naglasom: »Doolin.« Oddih. Na koncu smo se ustavili kar tik pred najinemu hostlu – Aille river hostel, verjetno najbolj urejen in čist hostel na Irskem. Čeprav je Doolin izjemno majhen in brez turistov, lahko najdete v tem kraju kar tri hostle, tako da se za prostor pod streho ni potrebno bati. Mimogrede, nujno je, da dvignete primerno vsoto denarja preden greste v Doolin, saj bankomata tam nimajo.
 Aille river hostel v Doolinu
Več fotografij lahko najdete v Albumu.
Vozni red avtobusov na tem področju ni idealen, saj se morate v primeru, da greste na Cliffs of Moher, vrniti že ob 19.35. Zaradi tega sva se odločila, da greva nazaj kar peš, kljub temu, da je do Doolina dobrih pet kilometrov. Na Cliffs of Moher se tre turistov, ampak se vseeno še kako splača pogledati na morje z najvišjih klifov na Irskem, kjer na določenem mestu dosegajo višino več kot 200 metrov. Pogled, naravnost osupljiv. Ladje v bližini se zdijo manjše kot prsti na roki. Skušal sem metati kamenje čez klife in čakati, kdaj bo pljusknilo. Čez čas sem se zavedel, da je ideja dokaj neumna. Ko se sprehajaš po vrhu pečin, zagledaš tudi tablo, kjer je napisano, kdaj bo sončni zahod. Verjetno bi bilo res lepo gledati, kako se sonce skrije za morsko gladino v daljavi, ampak žal je bila 22.28 prepozna ura za povratek v Doolin.
 Cliffs Of Moher.
COUNTY GALWAY
Galway
Naslednja postaja je bil Galway. Tja sva prišla ravno v pravem času, saj je vsako leto konec julija tam Galwayski poletni festival. Mesto je polno do zadnjega kotička. Glavno zbirališče predstavlja osrednji trg Eyre Square, okoli katerega je polno zanimivih ulic s pubi, restavracijami in trgovinami. Še posebej lepo je v večernih urah, ko domačini in turisti pijejo po vseh glavnih ulicah zunaj pubov (po pijačo moraš vseeno v pub, saj je zunaj ne prodajajo). Prizor vreden ogleda in doživljanja. Če se želite malo umakniti iz množice, priporočam, da si ogledate Galwaysko katedralo, The Spanish Arch in Lynch's castle.
 Polne ulice v Galwayu.
Več fotografij lahko najdete v Albumu.
Aran Islands
Deževno vreme v Galwayu ni obetalo nič kaj lepega. Vseeno sva se odločila, da se odpraviva na Aranske otoke, natančneje na največjega med njimi – Inishmore. Otoki so drugače trije, poleg omenjenega še dva izjemno majhna – Inishmaan (širok 5 km) in Inisheer (širok komaj 3 km). Iz Rossaveala, 40 minut izven Galwaya, smo se z ladjo odpeljali na Inishmore.
 Pogled na Aranske otoke z bližnjega hriba.
Zgolj kot zanimivost naj povem, da se na Aranskih otokih irščina še vedno govori kot vsakdanji jezik. A kaj, ko je na otoku vsega morda kakšnih sto prebivalcev. Tam najdete tudi hostel, a večina se jih odloči, da bodo zvečer odšli nazaj z ladjo. Na otoku izposojajo tudi kolesa, a raje sva se podala peš. Turisti se hitro porazgubijo po 14 km širokem otoku, tako sva kar naenkrat ostala čisto sama. Osvojila sva najvišji vrh na otoku, se sprehajala na kamniti obali in doživljala enkratne trenutke čistega miru. Skoraj tri ure nisva srečala nikogar. Uživala sva skoraj predolgo, a na srečo sva ladjo ujela še preden je odplula nazaj v Galway, od koder bova naslednji dan odpotovala preko Dublina na Severno Irsko.
 Kamnita obala na Inishmoru, Aranski otoki.
Več fotografij lahko najdete v Albumu.
SEVERNA IRSKA
Belfast
Najdaljša vožnja z avtobusom je trajala skoraj pol dneva. Najprej iz Galwaya v Dublin dobre štiri ure. Zatem še iz glavnega mesta Irske v glavno mesto Severne Irske Belfast skoraj dve uri. Avtobus na relaciji Dublin-Belfast in obratno vozi na vsako uro, tako da ga je nemogoče zamuditi. V prestolnico sva prišla pozno zvečer, zato sva se odpravila naravnost proti hostlu, ki ga je najbolj priporočal Lonely Planet. The Linen House je oddaljen kakšnih petnajst minut iz mestnega jedra. Nahaja se na Kent Street in ga ni lahko najti. V Lonely Planetu so zapisali »hostel is spacious with comfortable beds and excellent showers«, kar nikakor ne drži. Celo nasprotno, hostel je daleč od tega, ampak nič ne de, ko si že enkrat tam. Plačala sva, tokrat v funtih, in se odpravila spat. Zjutraj je, kot vedno na potovanjih, rana ura.
 Belfast, glavno mesto Severne Irske.
Res je, da sva bila v Belfastu sredi tedna, ampak vseeno je bilo pričakovati več ljudi. Mesto predeloma zelo spominja na London, ampak mu ne seže niti do kolen. Kljub vsemu se splača pogledati določene znamenitosti, čeprav jih ni na pretek. Če ste v glavnem mestu Severne Irske, si pojdite ogledat Belfastsko mesto hišo, veličastno zgradbo iz 19. stoletja. Voden ogled stane okoli 5 evrov in traja slabi dve uri. Zvedeli boste veliko zgodovinskih podatkov o Belfastu, mestni hiši, Združenem Kraljestvu ipd. Vsekakor vredno porabljenega časa.
Druga znamenitost, ki je ne bi smeli zamuditi, je tako imenovana Golden Mile (Zlata milja), kjer so na razdalji ene milje razvrščeni raznorazni pubi, ki pa jih dejansko ni tako veliko kot bi jih moralo biti. Ob tej ulici – Great Victoria Street – najdete tudi Grand Opera House, v preteklosti bombardirano operno hišo, ki je danes popolnoma prenovljena. Nekaj dlje iz središča mesta lahko najdete pokrito tržnico St George's Market, Quenn's College in čudovite botanične vrtove. Vse to si z lahkoto ogledate v enem dnevu, zato je za Belfast smiselno porabiti manj časa, kot ste na začetku načrtovali. V primerjavi z Dublinom (ocena: 7,5) je Belfast veliko bolj dolgočasno in nezanimivo mesto (ocena: 4), zato raje več časa namenite obali Severne Irske, še posebej Antrim Coast se zdi prava izbira.
 Botanični vrtovi v Belfastu.
Več fotografij lahko najdete v Albumu.
Antrim coast
Iz Belfasta sva se odpeljala v majhen kraj na severu države Ballycastle. Tja sva prišla v petek sredi popoldneva. Kraj je izgledal fantastično, a nekaj vseeno ni bilo tako kot bi moralo biti. Hostel? Hostel! Nikakor nisva našla prostih postelj, kjer bi lahko prenočila. Lastnica enega izmed hostlov nama je povedala, da brez rezervacije med vikendom na tem področju nimaš nobenih možnosti, da bi dobil prosto mesto. Da vse skupaj ne bi bilo tako enostavno, nama je na najinih telefonih obema zmanjkalo baterije, tako da sva morala za proste hostle v bližnjih krajih klicati iz telefonske govorilnice. Brez uspeha. Vse zasedeno. Da ne pozabim omeniti, vseskozi je tudi deževalo. Zgodilo se je najslabše, saj sva morala z avtobusom nazaj v Belfast in od tam v Derry, kjer sva komajda ujela dva prosti postelji v hostlu Derry City Hostel.
 Antrim coast, Severna Irska.
Naslednje jutro sva poskusila znova. Tokrat sva se odpravila v drug kraj na Antrim Coast – Ballintoy. Pred tem seveda nisva storila iste napake, saj sva po telefonu rezervirala hostel Sheep Island View, kamor sva prispela nekje dopoldne. Lilo je kot iz škafa, zato sva do popoldneva morala čakati pod streho. Ballintoy je prijeten kraj, ki ima vsega kakšnih petdeset hiš in dva puba. Je odlična lokacija, če se hočete podati na znamenito visečo brv Carrick-a-Rede. Do tja lahko pride z lahkoto tudi peš. Iz Ballintoya je oddaljena vsega dobre pol ure hoje. Žal je tistega dne preveč pihal veter in padal dež, zato 25-metrov visoke brvi nad morsko gladino nisva smela prečkati, ker je bila zaprta za obiskovalce. Kar se Ballintoya tiče, se splača pogledati še majhno pristanišče, ki je dostopno po strmi poti navzdol proti obali, kamor turisti redko zaidejo.
 Viseča brv Carrick-Rede, Ballintoy.
Na Antrimski obali ne smete spregledati tudi The Giant's Causeway (Velikanov nasip), kjer se dvigajo slikovite pečine skoraj sto metrov visoko. Nasip je sestavljen iz več kot 35.000 šesterokotnih bazaltnih strebrov, ki se spuščajo v morje kot ozka in nagnjena polica. Nastali so pred 60. milijoni let po vulkanskem izbruhu. Na tem nasipu se boste zagotovo spraševali, kako je kaj takšnega sploh mogoče.
 Znameniti nasip The Giant's Causeway Več fotografij lahko najdete v Albumu.
Derry
Zadnji dan najinega potovanja sva preživela v drugem največjem mestu na Severnem Irskem – Derry-u, ki ima pravzaprav dva imena. Nacionalisti (katoliki), ki zagovarjajo združeno Irsko, ga imenujejo Derry, unionisti (protestanti), ki zagovarjajo združitev z Veliko Britanijo oziroma z Združenim kraljestvom, pa ga imenujejo Londonderry. Ta miselna diskrepanca se kaže po celem mestu. Še posebej na območju, ki ga imenujejo Bogside (močvirje), kjer so se odvijali znameniti spopadi leta 1972 znani kot Bloody Sunday (Krvava nedelja). Takrat je britanska vojska ubila 14 mirnih protestnikov, ki so v borbi za državljanske pravice izkazovali svoje nestrinjanje z interniranjem brez obtožbe.
 Pogled na Derry z mestnega obzidja.
Na voden ogled in pripovedovanje udeleženca tega protesta sva odšla v največjem nalivu. Zbralo se nas je vsega pet, a smo vseeno šli na obzidje Derrya. Pripovedi in izkušnje vodiča so bile zanimive in poučne, čeprav je med ogledom rad zavil v bližnji pub »na kratkega« in govoril s cigareto v roki. A nič zato. V Derryu morate nujno pogledati tudi poslikane hiše in bloke, ki opozarjajo na dogodke Krvave nedelje in svoj prav nacionalistov na vzhodni strani reke Foyle, ter unionistov na zahodni strani, ki s karikaturami na hišah dokazujejo svojo resnico.
 Poslikane hiše na nacionalistični strani Derrya (Bogside of Derry).
 Poslikane hiše na unionistični strani Londonderrya.
Zadnjo noč sva prespala v študentskem naselju, kamor naju je napotil prijazen vratar v neki stavbi. V nasprotnem primeru bi imela zopet problem s hostlom, a sva na srečo tej neprijetnosti v zadnjem hipu ušla. Ob 5. uri zjutraj sva s taksijem odšla na letališče, ki je bilo oddaljeno kakšne pol ure vožnje iz Derrya. Misli v zadnjih trenutkih pred vzletom so hitre opazile, da se bova na Irsko še vrnila. V kratkem. Dobro uro zatem sva bila že v Londonu, po prespani noči na letališču Stansted pa sva odletela v Maribor... Dobrodošla nazaj, vsakodnevna rutina.
|
Kšajtni 
