|
Urban Osvald, 21-letni Prevaljčan, je študent sinologije in sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti. Zaradi njegovega uspeha pri osvajanju jezika in dobrih ocen, mu je oddelek za azijske in afriške študije omogočil skoraj enoletni študij v tujini, natančneje na Kitajskem. Zdaj, približno mesec dni pred njegovo vrnitvijo domov, želi del svojih izkušenj deliti tudi z vami. Uživajte ob branju!
Kitajska, ena izmed velesil na daljnem vzhodu, je v kitajščini imenovana Zhongguo (poenostavljene pismenke: 中国 / tradicionalne pismenke: 中國), kar v dobesednem prevodu pomeni osrednje kraljestvo oziroma osrednja država, dežela. Država z 1,3 milijarde prebivalcev in ozemljem, skoraj tako velikim kot ZDA, je že od nekdaj igrala ključno vlogo ne samo v tem delu sveta, ampak tudi v svetovnem merilu.
V mojih očeh jo zaznamuje predvsem neskončna raznolikost; tako v geografskem in ekonomskem smislu, kot tudi po sestavi prebivalstva in jeziku. Sestavlja jo 56 narodnih manjšin in 29 jezikovnih podskupin. Ravno zaradi takšnih razlik je po združitvi v enotno cesarstvo vedno obstajala težnja po standardizaciji jezika in pisave. Danes je uradni jezik t.i. mandarinščina, kateri osnovo predstavlja pekinški dialekt. Prav tako se še vedno uporabljajo piktogrami, kitajske pismenke, katerih nabor je osupljiv. Skupno obstaja prek 56.000 pismenk, vendar jih je danes v vsakodnevni uporabi okrog 5000.
Dogodivščina se je začela 25. avgusta 2008. Ne vedoč, kaj me čaka v skoraj 9000 km oddaljeni Kitajski, sem se po tednih pripravljanja in poslavljanja končno vkrcal na let številka QR893, Dunaj – Doha – Peking.
Študiram v mestu Jinan (济南), ki je glavno mesto province Shandong (山东) in leži nekaj sto kilometrov pod Pekingom. Je eno izmed glavnih prometnih, predvsem železniških križišč v tem delu Kitajske. Provinca Shandong, ki v direktnem prevodu pomeni »vzhodno od gora«, je danes ena izmed turistično bolj obiskanih regij. Kljub vsem hitrem razvoju ji je uspelo ohraniti nekaj avtentičnosti. Med turisti ima predvsem zgodovinski pomen, saj se tukaj nahaja tudi mestece Qufu (曲阜), rojstni kraj znamenitega Konfucija.
Del univerze, v katerem študiram, se nahaja v severovzhodnem delu mesta. Skupno ima 7 kampusov, kjer trenutno študira okrog 95.000 študentov. Znana je predvsem po oddelku za znanost in tehnologijo. Prav tako gre za eno izmed najstarejših univerz na Kitajskem, ki je bila ustanovljena leta 1901. Tuji študentje živimo in študiramo na mednarodnem oddelku, ki obsega tri študentske domove in zgradbo z učilnicami.
Glavni razlog, zakaj priti na Kitajsko, je seveda učenje jezika, vendar prav tako pomemben del je razumevanje kulture. Ta dva pojma se ne izključujeta, torej se z učenjem jezika naravno učiš tudi kulture. Vendar pravo razumevanje obeh se začne šele, ko stopiš na cesto in si sposoben komuniciranja z ljudmi. Tako je eden izmed najboljših načinov potovanje, saj s tem lahko spoznaš veliko različnih malih fragmentov kulture, ki so nujni za razumevanje celostne slike. Kitajska je ogromna država, ki prav za takšne podvige nudi neskončno možnosti.
Na sliki je največji javni trg na svetu - Trg nebeškega miru oz. Tiananmen (天安门). Večina se ga verjetno spominja po protestih leta 1989.
Iz Pekinga smo poleteli v Xian (西安). Dolgo preden je Peking postal prestolnica, je bil to Xian. Začetek in konec svilene poti, kraj, kjer so nekoč v miru sobivale številne religije, kraj, ki je včasih cvetel kot metropola kulture in umetnosti. Obdan z obzidjem, zavit v suh, peščen zrak, je včasih bil kraj, kjer so karavane kamel raztovarjale dobrine iz daljne Evrope. Danes Xian ni več tako pomemben epicenter dogajanja, vendar je še vedno poln različnih kultur, jezikov ter narodnosti.
Glavna znamenitost v Xianu so glineni vojaki, t.i. Terracotta vojščaki. Ti vojščaki so več kot dve tisočletji pod zemljo mirno varovali svojega vladarja, človeka, ki naj bi prvi združil kitajsko ozemlje pod eno oblastjo. Danes večina strokovnjakov meni, da je Qin Shi Huang načrtoval vladati v posmrtnem življenju. Zato si je dal zgraditi glineno vojsko, ki bi ga obvarovala, ko bi po smrti spet stopil na svoj prestol. Vojska je, enako kot prava, razdeljena na različne enote in range. Tako lahko poleg vojakov najdemo ne samo visoke častnike, oficirje, ampak tudi konje in bojne vozove. Poleg tega je vsak obraz vsakega vojaka unikaten, v celotni vojski ni dveh enakih obrazov.
Kot pravi turisti, ki si želijo ogledati najbolj odmevne stvari, smo se v logičnem zaporedju odpravili v Shanghai (上海).
Mesto, ki je na Kitajskem brez para, ne slovi po številnih historičnih znamenitostih, ampak po svojem modernem in zahodnem utripu. Eden izmed največjih poslovnih centrov sveta ima že preko 15 milijonov prebivalcev. V nekem smislu gre za dokaz, kako hitro se je Kitajska sposobna razvijati. Na žalost ima zgodba o uspehu dva obraza. To, kar lahko turisti vidijo v do sedaj omenjenih večjih mestih, je daleč od realnosti. Kitajska je še vedno država, kjer prevladuje podeželje ter nerazvitost. Ampak ker si je takšne kraje skoraj nemogoče ogledati, če ne obvladaš jezika, jih posledično večina tujcev tudi ne vidi. S tem se lahko ustvari napačna slika o kitajski kulturi in načinu življenja.
Otok je po površini nekoliko večji kot Slovenija ter ima okrog osem milijonov prebivalcev. Včasih so Kitajci gledali na otok kot »vrata pekla«. Veliko neubogljivih visokih uradnikov so, namesto da bi jih ubili, premestili na Hainan. Glede na to, da danes otok slovi kot kitajske Havaje, je »kazen« teh uradnikov bila »za odtenek« boljša kot smrt.
Hainan je tudi najmanjša kitajska provinca, katere glavni prihodek prihaja seveda od turizma.
Ampak otok Hainan ni samo ena velika obala. Z malo iznajdljivosti in poznavanjem kitajskega jezika se lahko podaš čez vrh otoka, ki je v primerjavi z ostalimi turističnimi kraji na otoku, še vedno zelo nerazvit. Krasijo ga male vasice narodnih manjšin Li in Miao, riževa polja, gosta džungla ter zelo prijazni ljudje. V takšnih delih sveta domačini ne vidijo veliko tujcev, zato so še toliko bolj presenečeni in radovedni, sploh ko spoznajo, da govoriš njihov jezik. Šele v takšnih okoliščinah lahko začneš razumevati, kaj dejansko je Kitajska.
Ker časa in denarja ni neomejeno, sva po približno enotedenskem tavanju morala zapustiti otok in se odpraviti dalje. Tokrat naju je pot vodila v provinco Yunnan (云南).
Yunnan je dom eni izmed najbolj slikovitih, raznolikih in magičnih pokrajin v vsej Kitajski. Poleg tega okrog 50% vseh kitajskih narodnih manjšin živi na območju te province in nekatere od teh manjšin so se dobro branile pred vplivi mogočne Han kulture. Tako lahko še danes vidimo zelo tradicionalen način življenja le teh.
Po dolgem premišljevanju, kateri del province bi obiskala najprej, sva se končno odločila: Xishuang Banna (西双版纳). Območje neposredno meji na Burmo in Laos, kar ji daje prav poseben občutek. Domačini so zelo sproščeni in prijazni ljudje. Velika razlika se občuti v vsakodnevnih pogovorih, saj lahko začutiš, da imajo domačini nekoliko drugačne poglede kot na primer njihovi kolegi iz severa. Drugačnost se odraža tudi v hrani, tradicionalnem načinu gradnje ter seveda v jeziku in pisavi.
Po skoraj enem tednu raziskovanja džungle, obiskovanja malih in odročnih vasic ter okušanja izvrstne ne-kitajske kuhinje sva sklenila, da je čas, da odpotujeva dalje. Ponovno sva se vkrcala na letalo in poletela do znamenitega Lijianga (丽江). Sedaj sva se nahajala v severozahodnem delu province Yunnan, ki je predvsem med kitajskimi turisti zelo znano in popularno turistično območje.
Lijiang slovi po svojem, več kot 800 let starem mestnem jedru, ki je prav tako na seznamu Unescove svetovne dediščine. Dragulj tega dela Kitajske pa so ljudje, narodna manjšina Naxi (纳西).
Na obrobju province Yunnan leži od civilizacije odmaknjeno jezero Lugu (泸沽湖). Med domačini je kraj poznan kot kraljestvo žena (女儿国). Poimenovanje ima tudi svoj razlog, saj tukaj prebiva na svetu še zadnja, matrilinearna družba. Gre za podskupino manjšine Naxi, imenovano Mosuo (摩梭).
V zelo veliki družini (20-30 članov) imajo glavno vlogo ženske. Vsa dedovanja socialnih nazivov, priimkov in dobrin potekajo po ženski strani. V matriarhalni družini ni dejanskega biološkega očeta, ki bi vzgajal svoje otroke, ampak to vlogo prevzame ujec (o.a. materin brat, stric po materini strani).
Po skoraj 3000 letih obstoja takšnega načina življenja se danes pripadniki manjšine Mosuo srečujejo s številnimi težavami in zunanjimi vplivi. Zaradi pritiska modernih družb je predvsem po leto 1974 prišlo do dokaj velikih sprememb znotraj njihove družbe. Nekateri se že odločajo za monogamijo, ustvarjajo družine po Han vzorcu (o.a. več kot 95% Kitajcev je Han).
Najbolj znana praksa njihove družbe je »WALKING MARRIAGE«. Ženska si lahko izbere moškega, ki jo bo ponoči obiskal. Izbranec pride na dom ženske, ko se stemni, in mora njen dom zapustiti, preden se zdani. Če ženska rodi njegovega otroka, moški nima nobenih obveznosti do le-tega, ampak kot prej omenjeno, to funkcijo prevzame ujec. Ravno ta praksa je ključnega pomena za poligamično družbo kot je Mosuo.
Na žalost je ravno ta praksa pripomogla k napačnemu razumevanju njihove družbe. Danes se v te kraje valijo horde turistov z upanjem, da bodo izbrani od ene izmed Mosuo žena. Vendar tudi ta zgodba ima dve plati. Po eni strani je to pripomoglo k razvoju bordelov, prostitucije ter izgub tradicionalnih navad in praks. Po drugi strani pa je danes manjšina Mosuo najbogatejša narodna manjšina na kitajskih tleh. Uživajo številne privilegije s strani države, lažje se šolajo v zelo dobrih šolah, itd… Vendar to je spet druga zgodba, ki ima spet več kot eno plat …
Tako se je moje, skoraj dva meseca dolgo potovanje po jugu »Osrednje dežele«, počasi zaključilo. Na predavanja sem zamujal že več kot en teden, zato sem se po hitrem postopku spravil na letalo in odletel nazaj v Jinan.
Sedaj, po skoraj enem letu zdoma, se na kitajskih tleh počutim zelo domače. Veliko k temu pripomore poznavanje jezika, kulture in splošnega razumevanja, kako tukaj stvari potekajo. Veliko tujcev pride na Kitajsko in vse povprek kritizira tukajšnji način življenja, tukajšnji standard življenja. Po mojem mnenju je to najslabši in najenostavnejši način, kako se spoprijemati s kulturnim šokom. Brez dvoma gre za veliko razliko, ampak prav to je čar vsega. Izkusiti nekaj tako unikatnega je res nepopisno doživetje, ki brez dvoma spremeni lastne poglede na svet ter poglede na druge, sebi drugačne ljudi.
Dober mesec pred vrnitvijo v Slovenijo imam na Kitajskem še nekaj obveznosti, ki jih moram opraviti. Na srečo tudi veliko časa za sproščanje in tavanje po svetu. Kljub temu da se tukaj počutim zelo udobno, še vedno pogrešam svoj pravi dom, svojo družino, prijatelje, domačo kuhinjo, nacionalno pivo itd.
Vsem skupaj en lep in prisrčen pozdrav iz tisoče kilometrov oddaljene Kitajske!
|
Kšajtni 
