Sedaj, ko so se čustva malce umirila in ko so se misli zbistrile, smo pripravili težko pričakovan prispevek z zadnje tekme. Napovedovali smo poslastico, tekmo, ki bo izstopila iz okvirjev tretje ligaškega nogometa in to se je dejansko tudi zgodilo. Za zaključek jesenskega dela si nismo mogli zamisliti boljšega in atraktivnejšega nasprotnika kot je to ekipa NK Zavrč. Cel teden smo se na vse pretege trudili privabiti čim več navijačev, ki so nekoč znali do zadnjega kotička zapolnit dravograjski stadion. Vedeli smo, da vas nujno potrebujemo na naši tribuni in hvaležni smo vam za podporo skozi celoten jesenski del, še posebej pa za zadnji krog. Pred tekmo smo govorili o derbiju jesenskega dela, fantje, igralci obeh ekip, pa so besede spremenili v odlično predstavo.

Tekmo bomo označili kot vrhunec vseh 13. krogov. Od prve minute se je začelo iskriti in razvil se je pravi boj. Zavrč je v vseh preteklih tekmah,  če ne prej pa pred samim koncem rezultat spreobrnil v svojo prid. Tokrat smo dokazali, da imamo, kljub odsotnosti nekaterih posameznikov, odlične igralce, ki se lahko borijo vseh 90. minut.

Če gremo lepo po vrsti… Naša začetna ofenziva je bila sijajna. Brez težav smo nekajkrat izigrali najboljšo obrambo lige in se soočili z gostujočim vratarjem Golobom, ki pa je bil tako kot naš kapetan, zelo razpoložen. Gostje so odgovorili z domiselno akcijo, a s slabim strelom zaokrožili nevarnosti s strani Zavrča v prvem polčasu. Ljubanić si je enajstmetrovko, s katere smo povedli, priboril sam s svojim neutrudnim in trmastim prodiranjem v osrčje kazenskega prostora belih, prevzel še odgovornost nase ter jo uspešno izvedel. Ko se še slavje po zadetku ni najbolj poleglo, smo po šolski akciji izigrali offside zanko, prostor do vrat Goloba se je odprl kot široka avtocesta. Ljubanića je v spremljal nepokriti Kljajič, odločil pa se je za strel in ne za podajo, žal pa je hladnokrvni in izkušeni vratar znal pravilno odreagirati. Preprečil je boleč udarec, ki bi ga z vodstvom naše ekipe prejeli tik pred odhodom v slačilnico.

Med odmorom je strokovno vodstvo Zavrča zapustilo garderobo kakšno minuto pred njihovimi igralci na zelo miren način. Razglabljali in preučevali so možne scenarije za drugi polčas, verjeli v to, da je v nogah njihovih nogometašev več moči kot pri nas, a po tekmi jih je najverjetneje bolela glava zaradi naše nepopustljivosti. Res, da so se premaknili za kakšen korak naprej in želeli prevzeti vajeti v svoje noge, a naši so jim vračali z borbeno ter organizirano obrambo. Med napadi Zavrča, si je Žiga Kljajič vzel čas, da se je z naše polovice sprehodil do zaključnega strela, a udaril nekoliko z leve za pol metra nenatančno.

Sledili so kontinuirani napadi belih, mi pa smo s hitrimi podajami izpeljali nekaj dobrih protinapadov. Sledile so tudi menjave na obeh straneh, naše rezerve so dobro zamenjale tri iztrošene borce, ob nekoliko nežnejši in natančnejši podaji Nagliča z leve strani pred gol bi lahko Dražnik celo zapečatil usodo gostov. Podobno mat potezo je imel Ljubanić, ki je še enkrat več pokazal svoje napadalske sposobnosti, k temu še dodal svoje bogate izkušnje in iztržil še drugo enajstmetrovko na srečanju. A da ostane maksimalno napeto je identičen strel kot pri zadetku za 1:0 Golob ubranil. Minuto zatem je sledilo novo razburjenje, saj sta morala pod prho dva razjarjena nogometaša, pri nas Kljajič, pri gostih pa Murat. Vzdržali smo še zadnje napade gostov, tudi sami krenili v en zelo obetaven protinapad, pomagali ohraniti nulo s pomočjo vratnice in popolnoma navdušeni pričakali zadnji sodniški žvižg.

To je bil velik korak za našo ekipo, Zavrču smo prizadejali prvi poraz po 14 mesecih, povrnili točke, ki smo jih izgubili v Kuzmi, nedvomno zadovoljili naše številne navijače in se z dobro popotnico odpravili na zimski premor.