Čefurji Raus! so urbana literatura, ki jo je letos v obliki romana, izdanega pri Študentski založbi v zbirki Beletrina in pospremljenega z velikim odzivom medijev, na police poslal filmski in televizijski režiser ter filmski publicist Goran Vojnović. Čefurji so preplet odraščanja, odnosa s starši, iskanja identitete in soočanja s stereotipi tipičnega prebivalca (kot se na prvi pogled nemara zazdi) Fužin, naselja slovenske prestolnice, kjer je odrasel tudi avtor knjige in zaradi česar so  Čefurji roman, ki se v prostoru slovenske literature za enkrat najbolj poglobljeno ukvarja s tematiko priseljencev. Iz prve roke slikajo spopadanje z vsakodnevnim življenjem priseljenca, ki je že za dobro jutro v dan pospremljen z opominjanjem »domače rase« (Slovencev) na njegovo drugačnost, ki se je sam še kako dobro zaveda (in o njej razmišlja).

Marko Đorđić je glavni »junak« Čefurjev. 17-letni košarkar sčasoma svoj košarkarski talent posadi na klopi pred fužinske bloke in se skupaj s tremi prijatelji, Acom, Dejanom in Adijem, naseli v svet brezdelja, špricanja pouka in drugih neumnosti, zaradi katerih pride v spor s svojim očetom. Ta  ga kaznuje tako, da ga pošlje v rodno Bosno na neke vrste prevzgojo.

Dokaj neobdelane tematike priseljencev v slovenski literaturi, pred Čefurji jo je slovenskim ljubiteljem pisane besede (sicer precej bolj analitično kot Vojnović) predstavil le Andrej E. Skubic v Fužinskem bluzu, se je Vojnović lotil ravno zaradi »neobdelanosti«. Njegov glavni motiv za nastanek romana je bil jezik, fužinščina, kot je povedal za TV oddajo Knjiga mene briga. Šele ko si je zgodbo začel predstavljati v fužinščini, se mu je zazdela »dovolj privlačna za potencialne bralce«. Tako lahko Fužine s »svojim lastnim jezikom« v kontekstu knjige vzamemo kot alegorijo priseljenskega načina življenja in delovanja v Sloveniji.

Roman Čefurji raus! sestavlja 47 poglavij, naslovljenih z vprašanji, katerih večina predstavlja tipične stereotipe, ki jih imamo o čefurjih Slovenci, poglavja pa skušajo na takšen ali drugačen način tem stereotipom določiti vzroke (in posledice). Med modrostmi in nauki, ki jih roman z dobršno mero avtorjeve (samo)ironije ponuja, med drugimi izvemo tudi, zakaj komunizem še ni izumrl, zakaj čefurji ne govorijo o seksu, zakaj je slovenska policija v pizdi, zakaj so gastarbajterji najgora rasa, zakaj čefurji sedijo v zadnjih klopeh, ipd.

Tranzicijska družba je v Sloveniji od Fužinskega bluza, pa čeprav je od takrat minilo le sedem let, postala še bolj razslojena. In v taki družbi se dvoličnost, stereotipnost in zlaganost kaj hitro zamenjajo za nepoučenost. V bistvu pa vsi vemo, a nihče razen redkih izjem tega ne pove na glas, da gre na eni strani za ignoranco in za občutek večvrednosti  »domače rase« (ne samo Slovencev, saj se po vsem svetu najdejo takšni ali drugačni čefurji), ki ga diktirajo vrednote, ki so vzniknile skupaj s pojavom družbe, na drugi strani pa za ignoranco »ožigosanih«, ki samo zaradi mišljenja in pričakovanja drugih o njih, češ on je čefur, od njega se to pričakuje, delajo stvari, ki jih samo še bolj potiskajo v globine stereotipov. To je dobro vidno tudi v poglavju Zakaj se je po vsaki dobri klopi treba malo razlaufat, kjer Vojnović zapiše: »Samo me je pa čisto razpizdila ta kelnarca iz Babnika. Pizda ji materina njena, ker nas je od začetka gledala, kot da smo največji lopovi. Samo zato, ker zgledamo taki čefurčki, ali kaj? Prav videl si njen pogled, ko nas je gledala in si mislila, da bomo po kosilu spizdili ven. Saj smo res spizdili, ampak ni to fora. Fora je, da ona ni mogla vedeti, da bomo.«

Vojnović tako skozi glavnega junaka Marka (hote ali nehote?) podaja kritiko družbe, ki se v kakšnem poglavju zdi malenkost preveč klišejska, preveč ukalupljena in celo netehtna. Hkrati pa želi bralcu približati vzroke in posledice etiketiranja, stereotipnosti in ignorance do včasih že preveč očitne problematike in ga izobraziti. Ali pa ga mogoče samo seznaniti s tem, da ima vsaka medalja dve plati. In da bi lahko tudi tisto, kar prihaja južno od Kolpe s časom postalo, tako kot je postalo špansko, angleško, nemško in francosko, nekaj, na kar smo se navadili, ali bolje rečeno nekaj, kar smo zavestno sprejeli kot dobro.

Konec Čefurjev ostaja odprt. Za različne interpretacije. Za vklop domišljije. Za optimiste, ki v sežigu kosovnih odpadkov in v posledičnem dimu, ki se dviga visoko nad Fužine vidijo Markov nov začetek v Bosni in s tem mogoče lažjo asimilacijo, ali pa za pesimiste (pesimističen je tudi podton celotnih Čefurjev), ki v intimi sobe, kjer so spoznavali čefurje, zaključijo s poglavjem, ki ga nakaže že Vojnović: »Ni Bosna za nas čefurje. Biti čefur v Sloveniji, to sem vsaj navajen, biti Janez v Bosni je pa cela nova jeba.«

Sama priznam, da se mi je skozi prebiranje Čefurjev pogled na tematiko priseljencev malo spremenil, mogoče odprl širše kot pri Fužinskem bluzu. In zdaj nekatere reakcije (in nekatere ljudi) bolje razumem, se mi zdi. In vem, da beseda čefur ni zmeraj žaljivka. Odvisno seveda, tako kot pri številnih drugih besedah, od konteksta. In načina izgovorjave!

Za vse tiste pa, ki Čefurjev ne boste prebrali, za osvežitev (in malo za šalo)  in razlago, kdo so čefurji tega sveta, v katerem si tako radi lepimo etikete, pojasnjevalni uvod pesmi Čefur Roberta Pešuta Magnifica: »Kdo je čefur? Čefur je oseba, ki živi na ozemlju določene države, vendar ni pripadnik tamkajšnje nacionalne manjšine. V našem primeru so to ljudje, ki prihajajo iz krajev južno ali vzhodno od reke Kolpe. Med čefurje v večini primerov štejemo tudi njihove potomce. Po svoji fiziognomiji se od pripadnikov večinskega dela populacije razlikujejo po nizkem čelu, skupaj raščenih obrveh, poudarjenih ličnicah in močnejši spodnji čeljusti. Njihove osnovne vedenjske značilnosti so: ljubijo lagodno življenje, preklinjajo, radi imajo alkohol, nežnejši spol, nogomet. Obožujejo kič in zlat nakit. Pri srcu so jim borilne veščine in so nemalokrat agresivni tudi povsem brez pravega razloga. Njihova aklimatizacijska doba je v večini primerov zelo dolga.«

Vojnovićevi Čefurji definitivno niso žaljivka v svetu slovenske literature. Ravno nasprotno, so lep primer kako lahko sarma tekne kot najboljša potica.

Ocena:8/10