»…Gospoda bomo premestili. Vesna, boš šla ti za spremstvo na eno nujno vožnjo, da vidiš, kk to zgleda. A je prav?« mi sredi vizite predlaga zdravnica in jaz navdušeno poskočim, češ, to bi bilo pa res nekaj posebnega. Čez nekaj časa sta prispela reševalca in kmalu zatem smo se odpeljali… S SIRENO!

Bilo je res vznemirljivo doživetje! Zame posebna in zabavna izkušnja, priložnost, da spoznam prav poseben del zdravstvene oskrbe bolnikov. Za pacienta je premestitev pomenila boljšo oskrbo v bolnišnici, ki je specializirana za njegove zdravstvene težave. Za voznika in spremljevalca pa nekaj povsem vsakdanjega – opravljanje službe. Po vrnitvi ju je čakala še ena nujna premestitev v Klinični center Ljubljana.

Težko si je predstavljati, kako je biti del ekipe v urgentnem reševalnem vozilu, kjer se tekom delovnega dne zvrsti nekaj nujnih voženj širom cele Slovenije. Na prvem mestu je spopadanje s prometnimi razmerami, ki so tako rekoč življenje ogrožajoče; vključen pa je še bolnik, ki mu hitra premestitev lahko pomembno izboljša možnosti ozdravitve ali pa celo odloča o njegovem preživetju.

»Sam imam veliko urgentnih premestitev v Maribor in Ljubljano, v času nove gripe paciente urgentno premeščamo tudi v bolnico Golnik. Do tja je iz Slovenj Gradca približno 150 km, danes sem za vožnjo porabil uro in deset minut,« pravi voznik urgentnega reševalnega vozila Metod Keber, zdravstveni tehnik. Verjetno si boste bolje predstavljali, če število kilometrov delite z 1.167 in izračunate povprečno hitrost med vožnjo. Metod svoje početje komentira takole: »Vsaka vožnja je tvegana – zaradi hitrosti, zaradi slabih cest in zaradi drugih udeležencev v prometu.«

Najbrž se tudi vi vznemirite, ko med vožnjo zaslišite sireno in bi želeli po najboljših močeh rešilcu pomagati, da vas bo lahko prehitel. Morda ste bili kdaj celo priča situaciji, ko je za las manjkalo, da bi ob tem prišlo do prometne nesreče. »Nikoli ne veš, kako bo kdo reagiral, ko bo slišal sirene. Nekateri so 'gluhi', peljejo, kot da bi bili sami na cesti in se ne umaknejo niti ne zmanjšajo hitrosti. Drugi v trenutku, ko nas zagledajo ali zaslišijo, naredijo panične manevre, ki so zelo nevarni za njih in seveda tudi druge; nenadoma zavirajo, zavijejo na bankine, ipd. V takih primerih se moram ubadati še s tem, da potem gledam v ogledalo, če so sploh prišli celi nazaj na cesto...« o svojih izkušnjah z udeleženci v prometu pove Metod.

Izmed mnogih, ki dandanes veliko časa preživimo 'na cesti', pa bi po njegovem mnenju lahko bili ostalim za zgled vsi poklicni šoferji. »Pri njih se jasno vidi, da naredijo ogromno kilometrov na cesti in da znajo pravilno odreagirati; prostor za prehitevanje napravijo tam, kjer je to varno in ne pred ovinkom, recimo.«

Vse skupaj zveni kot dogajanje v računalniški igrici ali v zabaviščnem parku. Pa vendar gre za resnični poklic, v katerem si vsakodnevno izpostavljen mnogim nevarnostim in ki nalaga veliko odgovornost. »Ko dobim nalogo, jo skušam opraviti 100%. Resnično smo skoncentrirani, da ne pride do nesreč. Popolnoma pazimo nase, na pacienta in seveda na druge udeležence prometa. Vsi imamo opravljeno tudi šolo varne vožnje,« pove Metod.

Poleg tega »imamo v današnjem času zelo dobro opremljena reševalna vozila, tako da zelo veliko naredimo kar na terenu. Prevoz pacienta je zato lahko miren in ni treba divjati v bolnico. Seveda pa kljub temu velikokrat pride do situacij, ko je treba stopiti na plin…« In takrat je na prvem mestu bolnik.

Ko je bila premestitev našega bolnika uspešno za nami, sem se izgubljala v številnih vtisih z vožnje, medtem ko sta se Metod in njegov sodelavec Primož Krajnc, dipl. zdravstvenik že povsem sproščeno pogovarjala o njuni naslednji nalogi. V svoji vznesenosti sem ju povprašala o primeru na katerega sta posebej ponosna in ki se ga bosta vedno spominjala. Brez pomisleka sta se takoj strinjala, da je največja preizkušnja do zdaj bila premestitev bolnika iz Slovenj Gradca v Maribor.

»Šlo je za moškega srednjih let pri katerem je prišlo do disekcije aorte.« Aorta je najširša žila v našem telesu in po njej teče kri pod visokim pritiskom iz srca v vse telesne organe. Disekcija pomeni razslojitev žilne stene, zato postane taka žilna stena manj trdna in obstaja velika verjetnost, da poči. V tem primeru bi zaradi obilne krvavitve bolnik umrl v nekaj sekundah. Edina rešitev je takojšnja operacija in nadomestitev prizadetega dela žile z umetnim materialom. »Najboljša varianta je bila urgentna premestitev v Klinični center Maribor kjer so bolnika čakali srčni kirurgi. Takšno stanje torej zahteva zelo hiter ampak tudi zelo miren prevoz s čim manj zaviranja oz. pospeševanja. Vsak nenaden sunek bi lahko povzročil dodaten zaplet pri pacientu.«

Velike izzive spremljajo posebni občutki in takrat so izkušnje iz preteklosti najboljše orodje, s katerim obvladamo dileme in poprimemo za delo. »Moja naloga je bila čimprej priti v Maribor in ne pozabiti, da mora biti prevoz 'gladek'. Moram priznati, da je za takšno vožnjo potrebno prevoziti lepo število urgentnih kilometrov. Poznati je treba avto s katerim voziš (v mojem primeru Volkswagen Transporter 2,5 tdi 4M 176 KM) in cesto; sam velikokrat peljem v Maribor in poznam res vsako luknjo, vsak ovinek in vsako past!«

Potrebno pa je bilo zagotoviti še čim bolj nemoteno vožnjo. »Zadevo smo rešili na ta način, da smo se na pot proti Mariboru podali v spremstvu policije. Prvi je vozil policist v najmočnejšem policijskem avtomobilu (Škoda Octavia »pro vida«) z opozorilom na zadnjem monitorju naj se vsi vozniki umikajo v desno. Za njim je vozil policist na motorju, da je napravil prostor pred drugim policijskim avtom, ki je vozil tik pred menoj. Zaradi tega sem jaz lahko ves čas vozil s polno hitrostjo.«