Gledališki abonma 2012 Narodnega doma Mežica je letos, natančneje v soboto, 14. januarja, otvorilo Mestno gledališče ljubljansko (MGL) s predstavo Vse zastonj! Vse zastonj! (v izvirniku Sottopaga! Non si paga!).

Avtor te situacijske komedije, napisane v gledališkem jeziku izročila commedie dell'arte, je Dario Fo (prevod Gašper Malej). Italijanski igralec, scenograf, dramatik in režiser si najbrž nikoli ni mislil, da se bo omenjena komedija, s strukturo farse in satiričnimi elementi, ki so jo sprva označili za fantastiko in govori o gospodinjah iz milanskega predmestja, ki se lepega dne odločijo, da bodo, zaradi strahotnih podražitev osnovnih dobrin v trgovinah, plačale le toliko, kolikor se njim zdi vredno, po tehtnem premisleku pa - sploh ne plačajo nič, udejanjila. Tako je Fojeva popolnoma izmišljena beseda postala meso. Dejansko se je le nekaj mesecev po prvi uprizoritvi zgodilo točno to, kar je opisal Fo. Kupce, ki so »nakupovali« zastonj, je italijanska policija spravila za rešetke, kasneje pa so jim sodili. Tako se je iz papirja v resnični čas in dejansko stanje preslikalo življenje bednega človeka srednjega in nižjega sloja, ki mu je zviševanje cen in zniževanje standarda predstavljalo) vsakodnevni boj z mlini na veter. Besedilo je aktualno še danes, po Fojevi predelavi pred petimi leti še toliko bolj. Njegov antikonformizem in satirika, večinoma naperjena proti politiki in obči morali, in njegovi junaki, pretežno norci, ki jim je dovoljeno povedati neprijetno resnico, kot so zapisali na spletni strani MGL, so dobro orodje odkritega ali prikritega približevanja aktualnih razmer širšemu občestvu (vsaj tistemu, ki zahaja v gledališča in ki ga cenzura, katere je bil Fo večkrat deležen tudi s strani Vatikana in italijanske politike, samo še bolj spodbode).

V režiji mladega Marka Manojlovića (1982) Vse zastonj! Vse zastonj! postane predstava še kako aktualna za slovenski čas in prostor. K temu, poleg odličnih igralcev, dobro pripomorejo tudi dramaturgija (Petra Pogorevc), scenografija (Branko Hojnik), kostumografija (Barbara Stupica), glasba (Vladimir Pejković) in video (Jasmin Tulundžič). Gospodinji, ki se polastita zastonjske špecerije in okoli katerih je spletena zgodba, sta krasna intonacija vsem ostalim likom. Antonia (Mojca Funkl) in Margherita (Iva Krajnc), sosedi, na prefrigan, a obenem prisrčen način, poskušata svojima soprogoma Giovanniju (Uroš Smolej) in Luigiju (Jernej Gašperin) prikriti, kaj sta ušpičili. Giovanni in Luigi sta sodelavca in prijatelja, ki si vse zaupata. Čeprav sta popolno nasprotje drug drugega, Giovanni je slep v svojem prepričanju, da je na svetu vse tako kot mora biti, Luigi pa je relist, se kot lika odlično dopolnjujeta, kar prikažeta tudi Smolej in Gašperin (zanimivo bi bilo v vlogi Luigija videti še Jurija Drevenška, s katerim si Gašperin deli vlogo). Margherita in Antonia postopoma, pri čemer ima več besede in niti v rokah slednja, napleteta zapleteno zgodbo o tem, kaj se je v resnici zgodilo. Soproga bi najbrž pojedla skuhano, če se na vratih ne bi pojavil sumničavi Policaj/Inšpektor (oba igra Jaka Lah, prav tako tudi Grobarja in Starca), ki po soseski preverja ženski »zločin«. S svojimi nenapovedanimi prihodi izmenoma motita načrt gospodinj, kako nagrabljeno hrano pretihotapiti iz stanovanja, ker se jima zdi čudno, da so kar na enkrat vse ženske v okolici noseče. Sosedi Inšpektorju, med drugim, poskušata naplesti zgodbo o praznovanju spomina na Sv. Evlalijo in o njenem prekletstvu za nejeverne, Giovanniju pa o nedonošenčkih, ki jih na Kinološkem (ginekološkem, seveda) inštitutu presajajo in ene maternice v drugo. Neskončnost smešnih situacij in odličnih besednih iger komedijo naredijo vredno njenega imena, odlična kemija med igralci pa to le še potrdi.

Funklova in Krajnčeva sta odlično oživili svoja lika, prva z večplastnostjo in pogumom, druga z natančnim obvladovanjem mimike in odrskega prostora, Smolej pa je znova upravičil svojo vsestranskost in mojstrstvo. Gašperin se odlično vklopi v peterico in s svojim monologom o problemih sveta občinstvo popelje v razmišljajočo tišino, ki je odličen kontrapunkt prevladujoči komičnosti. Lahov lik je nekakšna nevidna nit, ki peterico likov poveže v smiselno celoto, Lah sam pa s svojimi preobrazbami v štiri like publiki sporoča, da je na dobri poti, da se pridruži odličnim slovenskim gledališčnikom.

Vse zastonj! Vse zastonj! je, tako v besedilu kot postavljena na oder, igra, ki vsebuje drugače nasprotujoča si pola. Po eni strani je premeten in družbeno angažiran apel ponižnemu delavskemu razredu, naj se zbudi in vsaj za trenutek vzame stvari v svoje roke, po drugi strani pa je izjemno komična satira, ki taisti sloj (in tudi ostale) razvedri in mu na obraz nariše nasmeh, ki še nekaj časa drži. S svojo zmeraj aktualno vsebino spada Fojeva igra, ki je premierno slovensko uprizoritev doživela lanskega 21. aprila, med tiste igre, ki bi jih moral videti vsak državni politični vrh. Pa naj se še oni zamislijo nad kaosom, ki ga dnevno stopnjujejo s svojimi (ne)odločitvami, ne samo nad povezavo med olivami v slanici in nedonošenčki, ki je marsikateremu sobotnemu obiskovalcu vzela kar nekaj trenutkov razmišljanja.

Vse zastonj! Vse zastonj! je prva izmed petih predstav Gledališkega abonmaja 2012 Narodnega doma Mežica, ki tako že nekaj let zapored z izborom dobrih predstav skrbi, da je koroški zimsko-pomladni čas prežet z gledališko kulturo. O vseh ostalih predstavah, ki zveste obiskovalce Narodnega doma še čakajo, si lahko več preberete na spletni strani www.narodnidommezica.si . Za rezervacijo posameznih vstopnic pa lahko pokličete na telefonsko številko 051 234 226 ali pišete na elektronski naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. .